Kakor da bi prišli domov

“Tako sem srečna danes. Kadarkoli se vrnem v Baško grapo, mi je neznansko toplo pri srcu,” je bila na sobotnem Prazniku slovenskega filma, s katerim so obeležili 65-letnico filma Na svoji zemlji, ganjena glavna igralka Štefka Drolc.

O filmu nekoč in danes so spregovorili (z leve): Ivan Marinček, Aleksander Valič, Štefka Drolc, Jožica Hafner, Milena Zupančič, Evgen Car in Simon Tanšek, direktor fotografije v filmu Srečen za umret Foto: Petra Vidrih
O filmu nekoč in danes so spregovorili (z leve): Ivan Marinček, Aleksander Valič, Štefka Drolc, Jožica Hafner, Milena Zupančič, Evgen Car in Simon Tanšek, direktor fotografije v filmu Srečen za umret Foto: Petra Vidrih

GRAHOVO OB BAČI > Ne le Štefka Drolc, tudi starosta slovenskih igralcev Aleksander Valič, ki je bil že med vojno predan odrskim deskam, pa direktor fotografije Ivan Marinček in ostali ustvarjalci prvega slovenskega povojnega celovečernega zvočnega filma Na svoji zemlji se radi vračajo v Baško grapo, kjer so med snemanjem filma več mesecev preživeli skupaj z domačini.

Tudi po 65 letih so spomini še kako živi. “Priznati moram, da se mi ni niti sanjalo, v kaj se spuščam. A ko sem prišla v Baško grapo, sem imela občutek, da sem prišla domov,” je Jožici Hafner, ki je vodila pogovor z ustvarjalci filma, zaupala Štefka Drolc, ki je še vedno neizmerno hvaležna Graparjem za topel sprejem in gostoljubje. Tudi v Valičevem srcu imajo Baška grapa in njeni prebivalci, kot tudi film Na svoji zemlji, prav posebno mesto. “Ko so moji soborci in tovariši izvedeli, da bom v filmu igral domobranca, so mi rekli: 'Pa kako si mogel sprejeti to vlogo?' Resda nisem bil najbolj zadovoljen z njo, a želel sem sodelovati v prvem slovenskem filmu. Bil sem namreč neizmerno srečen, saj se mi je izpolnila velika želja - da je ta zemlja svobodna,” je dejal Valič.

“Če ne bi bilo njih, ne vem, če bi bili tudi mi. Od koga bi se sicer učili?” se je velikanoma slovenskega filma, Drolčevi in Valiču, poklonila Milena Zupančič, ki je skupaj z Evgenom Carjem zaigrala v novem slovenskem celovečercu Srečen za umret. Tudi njiju so Graparji v soboto povabili medse. “Film Na svoji zemlji so snemali eno leto, za našega pa smo porabili en mesec. Tudi tehnika je šla v tem času zelo naprej,” je Zupančičeva pojasnila razliko med nekdanjim in današnjim snemanjem filmov. Tega se še kako zaveda tudi Ivan Marinček, direktor fotografije in montažer filma Na svoji zemlji. “Kamera je tedaj tehtala skoraj 50 kilogramov, danes je dovolj že tale majhna škatlica,” je iz žepa izvlekel digitalni fotoaparat.

Nekaj pa se v vseh teh desetletjih kljub napredku tehnike ni spremenilo, ugotavlja Car. “V kakršnokoli umetniško delo moraš dati svoje srce. Pomembno je tudi, v kakšnem okolju se film snema in s kakšnimi ljudmi. Mislim, da sta obe ekipi s tem imeli veliko sreče,” je poudaril.

Vaščani še po 65 letih zvesto negujejo spomin na celovečerni film, ki ga je režiral France Štiglic, scenarij zanj pa je napisal Ciril Kosmač.

Lani so odprli tematsko pot Na svoji zemlji. Film, ki si ga je ogledalo že skoraj pol milijona ljudi, se zaključi z osvoboditvijo Trsta, od koder je v soboto na Praznik slovenskega filma v Grahovo ob Bači pripotoval tudi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je s svojim nastopom obeležil 65-letnico filma, v katerem je zaigral tudi ustanovitelj zbora Oskar Kljuder.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano