Kako je Sulejmanov kartograf videl Piran

Piri Reis (1465 oz 1470-1553) je najbolj znamenit po tem, da je leta 1513 izdelal karto sveta. Ta pomorščak in kartograf na dvoru Sulejmana Veličastnega pa je v svojem priročniku za plovbo po Sredozemlju ne le narisal, marveč tudi podrobno opisal Piran, Izolo in Koper. Razstavo, ki so jo pripravili v turški fundaciji TINA in je lani gostovala v več hrvaških mestih, so minuli petek odprli v piranskem Pomorskem muzeju Sergej Mašera.

PIRAN > “Obkroža ga utrjeno obzidje, primerno pa je samo za manjše ladje, večje se morajo zasidrati na razdalji treh kablov. Južno od tod je pristanišče, imenovano Kavu Santa Meriye Roža (Portorož), kjer je tudi istoimenska cerkev. Pet milj od tod so soline, kjer na ladje pogosto natovarjajo sol. Kdor pluje iz Pirana proti severovzhodu, naj se pazi skalnate obale. V tej smeri leži mesto Izola (Izile), ki bo opisano v posebnem poglavju.”

Tako je Piran oziroma Paranau opisan v Reisovem navtičnem priročniku oziroma portolanu Kitab-i Bahriye. Nastal je leta 1521, po besedah avtorja in kustosa razstave Alija Reze Isipeka pa sodi med najodličnejše navigacijske priročnike - ohranjenih je približno 25 kopij, ki jih hranijo v različnih muzejih in knjižnicah po svetu. Ob natančnih podatkih o glavnih pristaniščih, otokih, ožinah, polotokih in zatočiščih so v Kitab-i Bahriye, ki velja za najnatančnejši prikaz Sredozemlja v 16. stoletju, zapisani podatki o lokalnem prebivalstvu, njihovih navadah in običajih, najdemo pa tudi informacije o tem, kje je mogoče kupiti kruh, kje jagnjetino ... V prvem delu portolana so navedeni še navigacijski napotki, v drugem pa so zbrana navodila za plovbo in pomorske karte.

Reis je zaslovel razmeroma pozno - šele leta 1929, ko so v istanbulski knjižnici odkrili in razstavili njegov zemljevid sveta. Izdelal ga je leta 1513, ga petnajst let kasneje dopolnil, do danes pa se je ohranil le del, na katerem sta upodobljeni vzhodna obala severne in južne Amerike pa tudi obala Antarktike. To Reisovo karto strokovnjaki štejejo med najlepše in najzanimivejše iz obdobja velikih odkritij. Ob tem pa se je drži tudi pridih skrivnostnosti - znanstvenike namreč še danes preseneča, kako jo je lahko tako natančno izrisal. Instrumente, ki so omogočali tak “izračun”, so namreč izumili šele dobri dve stoletji pozneje.

HacAhmed Muhiddin Piri, ki je vzdevek Reis dobil kasneje, si je ob risanju pomorskih kart pomagal s številnimi viri: poleg arabskih je uporabljal tudi indijske in portugalske pa tudi Kolumbove zemljevide. Reisove karte Novega sveta, obale Zahodne Evrope, otokov v Atlantiku, Severne Afrike in celo Japonske skupaj z opisi krajev, običajev, rastlinskega in živalskega sveta, izrisujejo podobo o svetu v začetku 16. stoletja in so prav zato po Isipekovem mnenju še posebej dragoceni.

Reis pa je bil prvi, ki je v turške zemljevide vključil podobe naselbin ter upodobljeno pospremil z besedilom. Zemljevidi, ki jih vidimo na razstavi Piri Reis - kartograf Sulejmana Veličastnega predstavljajo tudi vse bistvene značilnosti vzhodne kartografije in sodijo med njene najlepše primerke. V primerjavi z zemljevidi, ki so nastali na zahodu, so vzhodni veliko bolj dekorativni, polni simbolov in ornamentov.

Le leto prej, ko je Reis končeval svoj Kitab-i Bahriye, v katerem je natančno izrisal sredozemsko obalo in opisal njena mesta, je v Izoli Pietro Coppo končal svoje temeljno delo - veliko knjigo zemljevidov De summa totius orbis. Reis in Coppo nista bila le sodobnika, marveč tudi reprezentativna predstavnika vzhodne in zahodne kartografije tistega časa. Coppovo zapuščino hranijo prav v Pomorskem muzeju, zato je res škoda, da je gledalec prikrajšan še za izkušnjo primerjave pogledov dveh kultur na svet, kakršen se je izrisoval v 16. stoletju.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---