Kaj ostane, ko so pesmi zbrane?

Knjižne novitete Cankarjeve založbe - pesniška zbirka Milana Kleča Lep pozdrav, “zbrane in dodane pesmi” Milana Dekleve Uglaševanje molka in izbrane igre Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko - so včeraj med bralce krenile v sproščenem, že kar zafrkljivem vzdušju.

LJUBLJANA > “Poglej se, saj si videti kakor Janez Stanovnik!” je Dušan Jovanović v ljubljanski knjigarni Konzorcij prijateljsko zbodel brkatega Milana Deklevo. Ta je živahno prikimal: “Saj so me že zamenjali z njim!”

Urednik Zdravko Duša se je malce ujezil in Deklevo pozval, naj kar on predstavi novo pesniško zbirko Milana Kleča. Pesnik je sprejel izziv: “Kleč nastopa robato, a je v resnici nežen fant. To je videti tudi v novih pesmih, med katerimi je vsaka pravi sladkorček.”

“Že,” je prikimal Duša, “a tokrat so sladkorčki malce grenkejši. Milan, ki bo letos dopolnil šestdeset let, je napisal zelo trpko zbirko. Ima izjemen pesniški imaginarij, a v njegovih delih so očitne reference na aktualnost. Bralca sproti obvešča o včasih bizarnih, včasih zabavnih, včasih resnih detajlih iz življenja v glavnem mestu, nove pesmi pa je povezal z rdečo oziroma črno nitjo: odhajanjem, poslavljanjem, smrtjo. Zbirko zaznamuje žalosten ton.”

Kleč je pristavil le: “Ampak ko sem pisal te pesmi, sem bil vesel, dobro razpoložen, nič zagrenjen.”

Seveda, v umetnosti so te reči bolj zapletene, je prikimal Jovanović, gledališki režiser in avtor približno petindvajsetih odrskih iger. Osem najznačilnejših je za tokratni knjižni natis izbral dr. Lado Kralj in Jovanovića navdušil tudi z “resno, umirjeno, nič evforično, pravično, uravnovešeno in odmerjeno spremno besedo”.

Dramatik svojih starejših iger že dolgo ni bral, tako da ga je presenetilo, kako komične so nekatere med njimi, recimo Klinika Kozarcky in Znamke, nakar še Emilija, pa tudi nova Boris, Milena, Radko. “Nekatere pa sodijo v politično dramatiko, zlasti Osvoboditev Skopja, Karamazovi in Antigona. V Sloveniji in tujini je bila uspešna zlasti slednja,” je dejal Jovanović in dodal, da zadnje čase v ljubljanski Drami pridno igrajo tudi “romantično komedijo” Boris, Milena, Radko: “Še večkrat bi jo uprizorili, če ne bi kriza poskrbela, da si podeželski odri ne morejo več privoščiti odkupa takšne predstave. Kriza torej ne škoduje le ustvarjanju kulture, temveč tudi njeni distribuciji.”

Škoda tudi, da le nekateri zmorejo za poezijo odšteti 73 evrov, kolikor staneta knjigi Deklevovih “zbranih in dodanih pesmi” Uglaševanje molka, je pristavil Duša in v prvi vrsti pohvalil Tino Kozin: “K opusu zelo razvejenega in raznolikega Dekleve je pristopila pametno in sodobno - ni se držala načel, ki so običajna za urejanje zbranega dela, ampak se je prilagodila avtorju in času. Objavila je tudi njegove pesmi za otroke, gledališke songe, pesmi, ki so bile sprva uglasbene ... V spremni besedi pošteno opozori na že objavljene študije o Deklevovi poeziji, obračuna pa tudi s po njeni oceni pavšalnimi ocenami o pesnikovi navezanosti na starogrško in vzhodno misel. Pojasni, da gre pri njem za bolj ontološko razumevanje sodobnega človeka. Opozori na človekovo razumsko dimenzijo, ki se izraža skozi jezik, in njegovo nedojemljivo dimenzijo, ki se skriva v molku, odkoder tudi naslov Uglaševanje molka.”

Dveh zajetnih knjig ne bi bilo brez dveh oseb, je sklenil Milan Dekleva: “Ne bi jih bilo brez Zdravka Duše, s katerim sem zagrešil že šest, sedem knjig, pa kako še bom, upam, kljub njegovi prerani upokojitvi, in ne bi jih bilo brez Tine Kozin, ki je natančno in zavzeto brala moje pesmi. Česa takega se jaz ne bi lotil niti v sanjah, saj gre za poezijo, ki je nastajala 53 let, kar je veliko že za drevesa, ne samo za ljudi. Ocenjevati svoje zbrano delo bi bilo seveda neokusno. Naj povem le, da sem prijatelju Alešu Bergerju napisal posvetilo: Kaj človeku preostane, ko so pesmi enkrat zbrane? Upam, da vsaj še kakšna pesmica.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---