Kaj ostane, ko pesnik podre mejo

Enajst pesmi, ki so se v bohotno ustvarjalnem opusu Tomaža Šalamuna porodile od leta 1966 pa do letos, je pred dnevi zaživelo posebno življenje.

Tomaž Šalamun med bralci njegove poezije  Foto: Maksimiljana Ipavec
Tomaž Šalamun med bralci njegove poezije  Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER> V jeseni, ki je med drugim postregla tudi z znanstvenim srečanjem, v okviru katerega so o poeziji Tomaža Šalamuna razpravljali v Zagrebu, Ljubljani in Kopru, so svoj, po besedah Jasne Čebron, skromen prispevek k slavju pesnikovega 70. rojstnega dne, dodali tudi člani in članice koprskega Slavističnega društva.

Na literarnem večeru Poklon pesniku Tomažu Šalamunu so njegovo poezijo v slovenščini prebirali Irena Urbič, Vladka Tucovič, Mojca Butinar, Sonja Starc, Jure Vuga, Jasna Čebron, Vida Medved Udovič. V italijanščini je bral Aleksandro Burra, v francoščini Neva Zajc. Pesem Mana je v glasbo prelil Vlado Batista, ki je nastopil skupaj s kubanskim kitaristom Arielom Cubrio. Iztok Geister pa je prebral svojo pesem Vprašanje.

V sodelovanju s knjigarno Libris so pripravili večer, v katerem je imela osrednjo vlogo avtorjeva poezija. Ta je vsem, ki so se odločili prebrati svojo najljubšo Šalamunovo, podirala do takrat zgrajene meje ter jim pomenila vstop v sproščeno, odprto poezijo. Tudi pesniku mlajše generacije Juretu Vugi: “Iz prve roke lahko potrdim, da je za mnoge pesnike moje generacije Šalamun strašna pošast, ki zbuja fascinacijo in tesnobo obenem. Na neki točki sem doumel, da je vzpostavitev odnosa do tega idola slovenske in svetovne poezije temelj, na katerem se lahko izkristaliziram kot pesnik,” je občinstvu med drugim zaupal Vuga.

Večer je tako poleg Šalamunove poezije ponudil še prgišče dragocenih, intimnih pričevanj o srečavanju s poezijo pesniškega velikana. Ta so vsaka po svoje pričevale o moči poezije, o njeni silnosti, ko zareže v človeka in marsikdaj utre stezo v notranjo pokrajino tako, kot je ne zmore nič drugega. Kajti poezija podira meje, ki jih oči ne uzrejo.

In kaj ob tem pravi avtor, ki kljub temu, da je v Koper prišel takoj po vrnitvi s Kitajske, ves čas zbrano spremljal branje? “Uau, to je bilo najlepše od vsega praznovanja moje sedemdesetletnice! Veste, človek se ob tem ko piše, včasih počuti popolnoma blaženega, kdaj pa neznosno krivega. Velikokrat pa se mi zdi, da bo to, kar sem naredil, pozabljeno. In se sprašujem ali s svojo poezijo kaj vzbudim, se časa dotaknem ... Po tem, kar sem danes slišal, me preveva dober občutek. In si želim, da bo kaj od tega lahko govorilo tudi zanamcem. Strašno sem vam hvaležen za to.”

MI


Najbolj brano