Jurčič in Kersnik v ritmu Nietov

Miha Nemec in Nejc Valenti, prvi kot režiser, drugi kot dramaturg, sta v nadvse uspešni predstavi Life®anti prikazala, kako so se naši gledališčniki na začetku stoletja ravsali okrog večno žive dileme, ali naj bo slovenski teater bolj vzgojen ali bolj zabavljaški, z Rokovnjači pa segata še globlje v slovensko zgodovino.

Prizor iz v Rokovnjačev (z leve): Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini in Peter Harl Foto: Urška Boljkovac
Prizor iz v Rokovnjačev (z leve): Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini in Peter Harl Foto: Urška Boljkovac

NOVA GORICA> Roman Rokovnjači, ki ga je zasnoval, začel pisati in v Ljubljanskem zvonu sproti objavljati Josip Jurčič, po njegovi smrti leta 1881 pa dovršil Janko Kersnik, aktualna uprizoritev prikazuje kot štorijo o družbenih odrinjencih, ki se v robinhoodovski maniri zavzemajo za ponižane in razžaljene ter v bes spravljajo tako imenovani višji sloj. Upodobijo jih - v predstavi nastopajo igralci obeh teatrov in gostje - Peter Musevski, Jose, Gorazd Jakomini, Blaž Valič in Matjaž Višnar, aktualni poudarki uprizoritve pa so še najizrazitejši prav v njihovih songih zoper bogatine in njihov pohlep, ki jih je ob ostri avtorski glasbi punk-rock benda Niet sicer tu in tam nekoliko teže razumeti.

Poleg tega je tako karikirano upodobljenim rokovnjačem - vsi imajo sila namrščene, gneva prepolne izraze, togo, upognjeno držo z opičje opletajočimi okončinami, z brad jim visijo šopi zelenja, jezdijo lesene konjičke in tako naprej - težko verjeti, da resno mislijo s svojim revolucionarnim projektom. So torej revolucionarji, vnaprej obsojeni na neuspeh?

Med njimi je samo eden, ki mu je bolj ali manj prihranjena usoda karikature, Nande oziroma poveljnik Groga, svojčas uspešen pošten mladenič, ki ga je med izobčence pahnila zarota. Peter Harl ga upodobi kot povečini hladnega, treznega mladega moža, ki ga vodita tako sla po maščevanju kakor ljubezen. Razpet je med grobe rokovnjaške podanike, ki jim ukaze meče odločno, odsekano, in svojo ljubo Polonico (Arna Hadžialjević), s katero si ljubezen izpoveduje v slogu osladnih muzikalov. Harlova igra je v primerjavi s karikiranimi nastopi drugih precej realistična, zato nekateri prizori zazvenijo neuglašeno, denimo že Nandetovi spopadi s Poloničinim stricem Blažem Mozolom (Radoš Bolčina), ki v gostilni in zunaj nje brez konca in kraja žolčno benti čez rokovnjaško svojat, kaj šele Grogova soočenja z lokalnima oblastnikoma Štefanom Poljakom in dr. Burgerjem - Aljoša Ternovšek in Luka Cimprič ju upodobita kot prašičje obilna buržuja, zelo spretno prikažeta tudi njuno strašno nespretnost, medtem ko sta še globlje v absurd potisnjeni Poljakova nevesta Rezika in njegova mati (Maja Nemec in Arna Hadžialjević), uokvirjeni v hodečo sliko.

Poloničinega mlajšega brata Pavleka Vesna Vončina upodobi kot lisičje zvitega vseprisotnega navihanca, zgrbljeno staro Mozolko odigra Maja Nemec, slinastega izdajalca Brnjača, ki se je oportunistično pofrancozil v Vernazza, pa karikirano Blaž Valič. Predstava v višje obrate preskoči, ko se strahopetni Brnjač ob uri obračuna pred preganjalci skrije kar med občinstvo, s tem pa poruši nevidno mejo med umetnostjo in resničnostjo, rokovnjače pripelje med gledalce. V epilogu, zvestem romanesknemu, prednje stopita tudi Jurčič in Kersnik v podobi Harla in Cimpriča, domiselno pa je rešena zagata, kako gledalcem predstaviti usodo posameznih likov: kar pisatelj stori z nekaj stavki, je na odru skopo zabeleženo na lesenih tablah, ki ob izteku igre likom bingljajo okrog vratu. Predstavo odlikujeta še tako kompleksna scenografija Petre Veber kakor kostumografija Bjanke Adžić-Ursulov, ki natančno odslikava izrazite in raznolike značaje likov.

Temeljna težava kranjsko-novogoriških Rokovnjačev, ki bi jih ponekod veljalo nekoliko zgostiti (že duhoviti prizori s prašičjima gospodoma so po nepotrebnem razvlečeni), pa je neenotnost poetike, zlepljene iz vendarle preveč raznorodnih prvin ljudske igre, patosa polnega muzikala, robustne rock opere, teatra absurda ... Poudariti velja, da je vsak segment predstave oblikovan bolj ali manj spretno in duhovito, a kot ena sama celota puščajo vtis nedorečenosti in skrhane sporočilne moči ter vprašanje, ali je besedilo iz književnosti realizma sploh primeren temelj za tovrstni eksperiment. Da bo zapisano bolj oprijemljivo: pri nedavni tržaški krstni uprizoritvi prav tako angažirane Möderndorferjeve novitete Vaje za tesnobo je fragmentarnost uglašena z namenom predstave, ki kalejdoskopsko prikazuje prizore iz brutalnega kapitalističnega vsakdana različnih, a usodno povezanih družbenih slojev, medtem ko Rokovnjačem razbitost forme prej škoduje kakor koristi.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano