Julij Kogoj je že davno mrtev, živi le še Marij

“Mati po očetovi smrti nas je zapustila in odšla z neko operetno družbo (Machetti) v Italijo kot pevka v zboru. Od takrat sva jo samo en krat videla,” je s pisanimi črkami na list papirja napisala Ana, sestra skladatelja Marija Kogoja. List med drugim hranijo v spominski sobi Marija Kogoja.

KANAL> Danes mineva 120 let od rojstva skladatelja Marija Kogoja, ki predstavlja vrh slovenskega glasbenega ekspresionizma, sodi med najvidnejše glasbenike 20. stoletja pri nas in je avtor našega najveličastnejšega opernega dela Črne maske. Ob tej priložnosti je danes v Turjaku (od koder je bila Kogojeva žena in kjer so radi preživljali počitnice) spominska slovesnost, mi pa smo obiskali njegovo spominsko sobo na Kontradi v Kanalu in poiskali hišo, v kateri je živel od svojega sedmega leta, ko so jih, skupaj s sestro Ano in bratom Angelom, pripeljali iz Trsta kot tri sirote. To je soba, v kateri se odvrti njegova žalostna, skrivnostna, a tudi eksotična in ustvarjalnega naboja polna življenjska zgodba, ki se je končala v bolnišnici za duševno bolne.

Skrivnost imena

Kogojeva mati je bila Tržačanka Angela Filippini. Kot petnajstletna se je poročila s Štefanom Kogojem iz Kanala, v desetletnem zakonu sta imela pet otrok, dva sta že zgodaj umrla, deklica pri treh letih, brat Marij pa pri osmih mesecih za meningitisom. Od tu dalje se začnejo zapleti s skladateljevim imenom, ki še danes niso povsem razrešeni. Nekateri trdijo, da je Marij, ki se je prvotno klical Julij (rojen 1892), dobil ime od rajnega bratca (1896), skladateljeva učiteljica pa pripoveduje, da je bil Marij vse do gimnazije Julij, šele ko je ob vpisu na goriško gimnazijo zahtevala rojstni list, so ji iz Trsta sporočili: “Julij Kogoj je že davno mrtev, živi le še Marij.”

Slikar Veno Pilon se takole spominja Kogoja: “Glede njegovih staršev si nisem bil nikoli popolnoma na jasnem, saj je sam govoril o napačni letnici svojega rojstva in se tako ovijal v neke vrste romantično legendo.”

Ne glede na vse je dejstvo, kakor kaže tudi zapisnik starešinstvene seje v Kanalu, da so v Kanal leta 1899 prišle tri sirote; Julij, Ana in brat Angel. Življenjska zgodba Kogojevih otrok se je namreč začela precej žalostno: oče Štefan je leta 1898 umrl za jetiko, mati jih je zapustila (menda jih je zaprla v stanovanje in odšla, po mnenju Josipa Vidmarja celo v Egipt), tržaška občina jih je zato kot sirote poslala v kraj, od koder je bil doma oče. Tako je veleval tedanji zakon. V Kanalu so Ano in Julija sprejeli v rejniško družino k vdovi Ani Perkon, brat Angel pa je bil v reji pri Janezu Brezigarju in ker so slabo ravnali z njim, je kmalu pobegnil.

Življenje mu ni prizanašalo

Življenje ga je oblikovalo v komponista, velikega glasbenega umetnika, a če ostanemo v njegovi sobi in pri spominih, naletimo spet na osupljiv podatek, namreč Marij Kogoj je v zakonu z zvesto ženo Marijo Kogoj imel dva sinova: Julija in Marija.

Spominska soba (ki bi vsekakor potrebovala posodobitve, da bi bila bolj privlačna za mlajše generacije) hrani Marijeve spomine na očeta Marija, pa portret moža in skladatelja Marija, kot ga je naslikala žena Marija, na ogled je Marijev mrliški list, ki ga je menda skladatelj Marij iskal celo življenje, in še mnogi članki in dokumenti, ki sestavljajo drobce življenja. To mu ni bilo prizanašalo, kakor mu niso prizanašali tudi kolegi.

Med njimi je tudi pretresljiv list papirja iz leta 1929 (leto, ko so bile na oder prvič postavljene Črne maske), na katerem je komponist z razdivjano pisavo zapisal: “Uničen sem po krevici do berača/ proklel sem narod in svet/ zaradi krivih priseg/ zato opozorim vse urade in faktore/ vse države urade in doktore/ vse kralje vojake in možake/ ne delajte krevice/ ne podpirajte krivih priseg/ in ne sodite krivo/ kakor ste mene! / dajte krevico poravnat/ če ne___! bom prokletstvo/ ponovil/ in gorje vsim/ pomagajo mi/ vsi bogovi in vetrovi/ vsi bregovi v morjovi/ in na zemlji kar živi/ Slava Slava Slava Marij 1929.”KLAVDIJA FIGELJ

---