Jannis Kounellis: Moje ime bo zapisano v vodi

Svetovno uveljavljen sodobni umetnik Jannis Kounellis gostuje v Trstu. V čudovitih prostorih bivše ribarnice, zdaj Salone degli Incanti, je njegova postavitev zazvenela idealno. Poimenoval jo je ... Trst. Menda ga je v to mesto prvič z ladjo pripeljal oče, ki je bil ladijski inženir. Zdaj se vrača kot veliko ime sodobne umetnosti in ustavlja čas, ki je minil.

TRST > Njegov Trst je veličastna instalacija. Z mogočnimi ostanki lesenih ladijskih hrbtenic na kamnitih stojnicah, na katerih so nekoč prodajali ribe. (Ko je bilo dneva konec, so preostale ribe prodali na dražbi oziroma “all'incanto”. Zato Salone degli Incanti, ki ga spet drugi prevajajo v Salon čarov.) Nad vsem tem na vrveh visi kamenje, ustavljeno v času in odvzeto težnosti, ob tem skupina, jata stolov, prevlečenih s črno tkanino. Za čakajoče. Samo to. Vse to.

“Idejo za to postavitev mi je narekoval prostor sam, ta volumen, ta vertikalnost,” je preprosto povedal umetnik, ki mu vprašanja o velikih dramatičnih idejah niso preveč všeč. In ko so ga spraševali, kako mu bo pri srcu, ko bodo ob koncu razstave njegovo instalacijo podrli, se je samo nasmehnil in odvrnil, da bo med tem postavil že dvajset drugih in v taistem romantičnem duhu pripomnil: “Kako je že nekdo rekel... Moje ime bo zapisno v vodi.”

Jannis Kounellis (1936),italijanski umetnik grškega rodu,je ustvarjalec družbeno-angažirane neoavantgarde šestdesetih let, ki je rad bežal izven okvirov slike. “Razlog, zakaj smo bežali iz okvirjev, je bil, da smo želeli vzpostaviti bolj neposredno razmerje s prostorom in gledalcem.” To počne še danes. Uveljavil se je z imenom arte povera (revna umetnost), ki jo je kot označbo vpeljal italijanski umetnostni kritik Germano Celant, da bi z njo povezal novo generacijo italijanskih umetnikov. Pino Pascali in Jannis Kounellis iz Rima ter Genovčan Emilio Prini so se v Torinu, zibelki arte povere, pridružili Michelangelu Pistolettu in drugim. Razvila se je kot reakcija na umetnost, podrejeno tehnologiji (op art) in porabniški družbi (pop art) in poskušala v provokativnem duhu “dekulturacije” vzpostaviti neposreden stik z naravnimi materiali; zemljo, ogljem, kamnom, steklom, tkaninami in tudi rastlinami ter živalmi. “Zavrača vizualno zapletenost, ki ni neposredno vezana na bistvo predmeta, in poudarja empirični (in ne špekulativni) vidik raziskovanja, ravno tako kot realna dejstva, fizično prisotnost nekega predmeta, obnašanje nekega subjekta,” pravi Celant v menifestu ob prvi razstavi. V drugem manifestu, imenovanem Arte povera, appunti per una guerriglia (notice za gverilo), 1967, se zavzema za revno umetnost, ki jo zanimajo sedanjost, naključnost, nezgodovinski dogodki. Koherentni in ilustrativni učinek umetniškega dela se tako umakne pred čutno izkušnjo, deljeno z gledalcem.

Skozi osemdeseta leta pa vse do danes je Kounellis nadaljeval z instalacijami, pri katerih igra veliko vlogo materialnost, (slikarske) podobe, klasični in sočasni svet, le da so zdaj bolj kompleksne.

Razstava v Trstu bo na ogled do 6. januarja. Predvidoma 16. oktobra pa se bo Kounellis predstavil v Mestni galeriji v Ljubljani. To naj bi bil njegov prvi obsežnejši projekt v slovenskem prostoru, čeprav je leta 1996 samostojno nastopil v koprski Loži, za njim pa sta pri nas razstavljala tudi druga dva osrednja umetnika arte povera, Michelangelo Pistoletto in Mario Merz. Pred leti se je Kounellis predstavil tudi v palači Lanthieri v Gorici, kjer je postavil instalacijo, ki po vsej verjetnosti tam stoji še danes.

KLAVDIJA FIGELJ

---