četrtek, 2. februar 2012
Foto:
Tina Mahkota: “V Finneganovem bdenju je nekaj besed, ki bi bile lahko slovenskega izvora.”
Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
TRST > Prav danes mineva 130 let od pisateljevega rojstva.
Kakor druga pisateljeva pisma Nori je tudi navedeni odlomek poslovenila Tina Mahkota, ena naših najbolj cenjenih prevajalk angleških, irskih, škotskih in ameriških piscev. Z “nesporno enim največjih in najvplivnejših pisateljev 20. stoletja, začetnikom in vrhunskim modernistom, drznim inovatorjem na jezikovnem, slogovnem in oblikovnem polju, mojstrom toka zavesti, notranjega monologa, rušenja konvencij forme kratke zgodbe in romana, ki naj bi britanski imperij rušil od znotraj, z razgrajevanjem angleščine in inovacijami”, se je pobliže srečala že kot študentka. Na primerjalni književnosti je diplomirala iz njegove novele Mrtvi, veliki pisatelj pa jo spremlja še danes: v kratkem bodo v zbirki Beletrina pri Študentski založbi izšla Pisma Nori, z včerajšnjim klicem pa smo jo zmotili prav med prevajanjem novelistične zbirke Dubliners (Dublinčani), ki bo izšla v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. “Že pred več kot pol stoletja jo je prevedel Herbert Grün in objavil pod naslovom Ljudje iz Dublina. Prevajalci so tedaj imeli na voljo manj podatkov, sekundarne literature in drugega, zato je tudi Grünov prevod zastarel, mestoma netočen, nejasen, nevešč širokega diapazona Joyceovih različnih pripovednih tehnik in postopkov.”
Nekaj več kot 60 ohranjenih pisem Nori pripoveduje zgodbo o strasti, ki je poganjala turbulentno 37-letno skupno življenje: “Pred nami je barvita paleta čustvovanja od začetne očaranosti, zaljubljenosti do osnovanja družine v Trstu, gmotnih skrbi, ustvarjalnih zastojev in poletov pa vse do nebrzdane erotike in seksualnosti,” pravi prevajalka. “Večina pisem je iz obdobja 1904-1912, ki ga je pisatelj z družino preživel v Trstu in v katerem je dokončal zbirko novel Dublinčani, pisal Umetnikov mladostni portreti in seveda tudi Uliksesa.”
Varčevanje
s pomočjo Il Piccola
Trst je Joycea očaral: “Do začetka 1. svetovne vojne je bil izredno svetovljansko mesto, v njem so se prepletali različni narodi, kulture, jeziki, religije ... Joyce si je tam ustvaril družino, tam sta se rodila oba njegova otroka, Giorgio in Lucia. Vrsto sorodnikov je iz Irske pripeljal živet v Trst. Seveda so bila to leta izredne bede, Joyceovi so živeli v zelo skromnih razmerah, nenehno so se selili iz enega podnajemniškega stanovanjca v drugo. Joyce je poučeval angleščino - tu so mu pot prekrižali tudi Slovenci, najznamenitejši je kajpak Boris Furlan, ki ga je Drago Jančar upodobil v noveli Joyceov učenec. Zanimivo, prav ta Jančarjeva novela je prvo slovensko literarno delo, ki je bilo, prek francoščine, prevedeno v irščino.”
V Trstu je Joyce imel ducat predavanj o Shakespearovem Hamletu, nekaj časa pa je pisal tudi članke za tržaški Il Piccolo. Ko je obiskal domačo Irsko, se je predstavljal kot novinar Il Piccola, da so ga brezplačno spustili v teater ali na vlak.
Na koncu ga je Trst razočaral
Podatke o Judih, ki jih je potreboval za oblikovanje glavnega junaka Leopolda Blooma, junaka Uliksesa, je baje iskal kar med svojimi tržaškimi učenci. Eden od njih je bil tudi pozneje slavni pisatelj Italo Svevo.
Joycea je še posebej očarala jezikovna plat Trsta. “Doma sta z Noro polagoma začela govoriti v tržaškem narečju. Navsezadnje je tudi otrokoma dal italijanski imeni,” pripoveduje Tina Mahkota in dodaja, da je pisatelj izpričano imel stik tudi s slovenščino: “V Finneganovem bdenju je nekaj besed, ki bi bile lahko slovenskega izvora. Politično pa ga je Trst zanimal, ker je bil ob njegovem prihodu del imperija, avstro-ogrskega, prav tako kot njegov domači Dublin del britanskega. Tu je vladalo osvobodilno, iredentistično vrenje, želja pa osvoboditvi izpod avstro-ogrskega jarma. Ko pa se je po koncu 1. svetovne vojne vrnil, je bil izredno razočaran, saj je Trst nenadoma postal odročni kot Italije, in pot ga je z družino vodila naprej v Pariz.”
ANDRAŽ GOMBAČ