Izgubila cekin, dobila taužent jajc

Igralka Nevenka Vrančič se poslavlja od rednega angažmaja v novogoriškem gledališču. Odhod bo drevi obeležila z oživitvijo avtorskega projekta Mlinček melje zlato zelje, ki ga je leta 1998 pripravila po besedilih Marjana Tomšiča in Nelde Štok Vojska. Obeta se večer s štorijami in zvoki slovenske Istre.

 Foto: Miha Koron
Foto: Miha Koron

NOVA GORICA > Nevenka Vrančič je od leta 1976 članica ansambla Primorskega dramskega gledališča in potem Slovenskega narodnega gledališča, že več kot štiri desetletja je zvesta gledališkemu odru.

“Še enkrat si želim za vas zavrteti mlinček in zmleti zlato zrnje teh čudovitih istrskih štorij, da zadiši po veselju do življenja, modrosti in hudomušnosti.”

V tem času je odigrala nekatere zanimive in nepozabne gledališke figure, kot so Laura v Stekleni menežeriji, Ružena v Burki, Tončka v Idealistu, Bezniška Jenny v Operi za tri groše, Dvorna dama in Smrt v Don Kihotu, ki jih je upodobila s pretanjenostjo in preciznostjo. Rada je igrala tudi v predstavah za otroke: kot Pravljičarka in Slavček v Slavčku, Zvezdica Zaspanka v istoimenski igri, maček Slavko v Čirenčaju, Petelin Jakob Plemeniti v Modrem piščetu … Z veliko ljubeznijo se posveča tudi umetniški besedi in pripovedovanju pravljic. Pravi, da so pravljice prežete z ljudsko modrostjo, z željo pokazati tisto, kar smo izgubili in pozabili, in da nam odprejo srce. Vrančičeva je rada prijela tudi za Prešernove Poezije in jih recitirala po šolah ter z mladimi razpravljala o pesmih.

Na vprašanje, s kakšnimi občutki se poslavlja od angažmaja, odgovarja z oživitvijo predstave Mlinček melje zlato zelje, ki ji bo pomagala ohraniti stik z občinstvom tudi prihodnje. Navdih zanjo se se ji je zabliskal ponoči v spanju. “Rekla sem si: 'to je tista Plavka iz pravljic Marjana Tomšiča'. Videla je že violinista, ki ji igra, in Plavko, žensko, ki je izgubila zaklad, toda našla življenje. Izgubila je cekin, toda dobila jajce, iz jajca pišče, iz piščeta kokoš in 'taužent' jajc.”

Vrančičeva se je takoj odpravila Plavki na sled. Bilo je leta 1998, kupila si je fotoaparat in odšla. “Istra me je prevzela, hlastala sem po krajših zgodbicah Marjana Tomšiča, ki jih je kot učitelj zbiral v Gračišču, brala sem zgodbe Nelde Štok-Vojska. Želela sem, da bi njune zgodbe oživila na odru kot ljudska pripovedovalka, kot so si nekdaj pripovedovali zgodbe ob ličkanju koruze,” pove Nevenka. Dialekta se je šla učit k Rožani Koštial in tako so nastale istrske štorije, ki jih danes imenuje Mlinček melje zlato zelje.

Sprva je nastopala z violinistom Vladom Batisto, nato s harmonikarjem Juretom Torijem, nastopali so po Primorski, Sloveniji in celo na Švedskem, tokrat pa je sestavila novo ekipo, v kateri so violinist Savo Vrabec, kitarist Dinko Hrabrić in pevke Kresnice.

Kot pravi, bo poslej še zlasti pogrešala delo z otroki, ki mu je posvečala precej ustvarjalne energije in človeške topline: “Mislim, da smo ljudje poslani v to bivanje z bolj ali manj različnimi talenti. In moja sreča in smisel je gotovo tudi to, da posredujem neke vsebine ljudem, ki želijo poslušati. Ko ob nekaterih trenutkih začutim srh, je to tisto pravo. In je nekdo verjetno zadovoljen z mano. Tedaj sem pravi posrednik,” pravi Nevenka, ki je že kot majhna punčka rada kakšno pesem povedala sosedi šivilji in to rada počne še danes.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano