Iz zemlje zrasli režiserji

Galicijski režiserji so trenutno med najbolj vročim filmskim blagom. “Kjerkoli se pojavijo, pobirajo nagrade, Galicija je postala pravcata cinefilska pokrajina,” pravi programska vodja Kino Otoka Varja Močnik. Govorijo, da Galicija ni tista Španija, ki smo je vajeni, temveč njena odmaknjena severozahodna pokrajina, kjer čas teče počasneje, kjer se ne potikajo horde turistov, prav iz te plodne prsti ustvarjalnosti pa klijejo mladi, navdiha polni filmski ustvarjalci.

“V filmu sem namenoma odigral negativca. Namenoma sem upodobil tipičnega evropskega neokolonialnega umetnika, nisem hotel izpasti kot misijonar ali naivni človekoljub. Zdelo se mi je bistveno, da pokažem, da umetnost daleč presega dobro in zlo: podobe
“V filmu sem namenoma odigral negativca. Namenoma sem upodobil tipičnega evropskega neokolonialnega umetnika, nisem hotel izpasti kot misijonar ali naivni človekoljub. Zdelo se mi je bistveno, da pokažem, da umetnost daleč presega dobro in zlo: podobe 

IZOLA > Kakšen je film Galicije? Kot mnoge regionalne kinematografije po Evropi se je tudi galicijski film vedno želel definirati na način, ki lokalne posebnosti razkriva in beleži z estetskimi in pripovednimi zakonitostmi po vzoru Hollywooda.

Danes zvečer (ob 21. uri) bo na Manziolijevem trgu na sporedu film TIRBranka Završana, izjemnega slovenskega ustvarjalca, ki se uspešno predstavlja tudi v tujini. Završan se je za potrebe italijansko-hrvaške koprodukcije TIR, velikega zmagovalca zadnje izdaje filmskega festivala v Rimu, priučil kamionarskega posla in ustvaril igralski presežek. V filmu spremljamo življenje kamionarjev na evropskih avtocestah, ki počasi, a zanesljivo izgubljajo povezavo z realnostjo zunaj svoje kabine.

A film te pokrajine na severozahodu Španije, ob meji s Portugalsko, je bil dolgo obsojen na omejen krog lokalnega občinstva, dokler ni bila leta 2007 ustanovljena Galicijska avdio-vizualna agencija, ki je začela podpirati eksperimentalno in umetniško produkcijo. V tem procesu se je uveljavila vrsta izjemnih avtorjev, prvi med njimi Oliver Laxe, ki je za film Vsi ste kapitani v Cannesu osvojil nagrado Fipresci. Celovečerec na meji med fikcijo in dokumentaristiko razmišlja o kulturni identiteti, kot jo definira drugost. Režiser v Maroku vodi filmsko delavnico za sirote, pri čemer se odnos med njim, Evropejcem, in mladimi domačini kmalu zaplete, razprejo pa se vprašanja o vplivu kolonialne preteklosti in razmerjih moči tako na obeh straneh kamere kot v širšem, političnem smislu.

Identiteta je tema, s katero se novi galicijski film, kot imenujejo plodovito in prepričljivo mlado generacijo ustvarjalcev, veliko ukvarja vse od najzgodnejših del, tudi v kratkih filmih, ki bodo na Kino Otoku spremljali “galicijske” celovečerce. Naj gre za videodnevnik izseljenca, kakšnega v filmu Pettring z iPhonom posname Eloy Domínguez Serén, za raziskovanje spolne identitete v različnih animiranih tehnikah v filmu 1977, ali za beleženje časa in minevanja življenja v mističnem Mrku enega najpomembnejših španskih eksperimentalnih filmarjev, Alberta Pagána.

Galicija svojo identiteto vzpostavlja tudi v razmerju do bližnje Portugalske, s katero jo povezujejo močne zgodovinske in jezikovne vezi. V večkrat nagrajenem dokumentarnem celovečercu Arraianos se realnost, miti in sanje spojijo v portret male vasice, ki stoji na galicijsko-portugalski meji in zunaj teka časa. Film, v katerem je narava najodločilnejša protagonistka, pa je zagotovo Obala smrti, celovečerni prvenec, ki je mlademu Loisu Patiñu na festivalu v Locarnu leta 2013 prinesel nagrado za najobetavnejšega režiserja. Gledalcu izjemno dostopen eksperimentalni dokumentarni film vizualno osupljivo prikazuje neukročeno galicijsko obalno območje, kjer sledi življenjskem ritmu in rutini tamkajšnjih prebivalcev, pri tem pa s ponižnim zanimanjem za človeka riše njihovo kolektivno domišljijo in zavest. KF


Najbolj brano