Iz tega sveta v onega čez in nazaj

Tinka Volarič je nekega dne opravljala lektorsko delo za založbo, kjer so opazili, da ji roka dobro teče tudi v risbi. V ilustracijo so ji ponudili Franeta Milčinskega Ježka in knjigo so tisto leto ocenili kot najlepšo.

MOST NA SOČI> Uspelo ji je s prvo knjigo, saj je bila Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi, ki jo je spisal Frane Milčinski Ježek, založila založba Sanje, Tinka pa ilustrirala, na knjižnem sejmu leta 2010 nagrajena kot najlepša knjiga za otroke in mladino. Besedilo znamenitega pisatelja je polno nepričakovanih zasukov in groteske, ter je odpiralo številne možnosti za ilustracijo. Otroške ilustracije in ilustracije za odrasle ne razmejuje, otroci so se, kot pravi, zmožni celo bolj soočiti z grotesko kot odrasli. “In zanimivo, tudi lutkovno gledališče povezujemo le z otroci, čeprav bi lahko in bi moralo služiti tudi odraslim. Obstajajo namreč skupni prostori, kajne,” razmišlja Tinka, ki je za magistrsko nalogo na študiju antropologije obravnavala znameniti strašljivo-komični likPulcinelleiz italijanske commedie dell'arte.

Volaričevi je izredno dragoceno, če je med nastajanjem ilustracij v stiku z avtorjem. Pri Samogovorih, ki so nedavno izšli pri Publicističnem društvu ZAK, Društvu za preučevanje zgodovine, antropologije in književnosti, ji je uspelo navezati pristen stik z avtorico Majdo Mencinger, profesorico pedagogike, psihologinjo in učiteljico. “Sicer pa je dober tekst tisti, ki me povleče vase,” pravi Tinka.

“Vizualno se mi povezuje z zvočnim, tako kot se vonj idealno poveže z okusom,” na glas razmišlja o tem, na kaj se pravzaprav veže podoba in kako vanjo prenesti zvočno. Nadaljuje, da tudi glasbeniki med muziciranjem pogosto vidijo podobe. In ko je pred časom razmišljala o tem, jo je poklicala Katarina Juvančič, bivša sošolka z antropologije, in ji predlagala, da bi ilustrirala njeno poezijo in glasbo pod naslovom Selivke. “Sem rekla, da moram glasbo slišati, a v rokah sem imela le pesmi, glasba se je še delala. Tu pa tam mi je Katarina kaj zapela po telefonu, sva se pa o besedilih zares veliko pogovarjali. Ona je bila medij, jaz pa sem čutila odgovornost,” pripoveduje Tinka. Vse te Katarinine zgodbe, ki imajo svojo globoko moč in energijo, da prodrejo do arhetipov, so šle tudi skozi njo, kajti le tako so lahko prišle spet na papir.

Ilustracije nastajajo v enem dnevu v enem dihu, včasih se mučijo in nastajajo dlje časa, tedaj se sprašuje, kaj neki se v njej ni premaknilo. Ilustracija po njenem mnenju ni neposredno prevajanje besedila, bolj kot mimeziz je kinesis. “Iskanje podob je soočanje s samo sabo. Ob tem ugotoviš, koliko zakoličenega je v nas! Potem moraš najti svobodo, a to je proces”.

Antropologija ji vedno ponudi eno roko, včasih tudi dve. Zaradi nje zna slišati zgodbe in jih pripovedovati naprej. “To je znanost, ki dovoli poetiko. Ko se srečam z besedami, je to zgodba tistega, ki piše. In na tem mestu je najpomembneje, kako priti s svojo zgodbo zraven, da je ne poškodujem in hkrati zastriči z ušesi, ko jo zaslišim.”

Bi ženske morale zastriči z ušesi, ko v sebi zaslišijo glas selivk? “Selivke so povezovalke premikov, nekakšne premikovalke. Selijo se med svetovi. So v tem svetu, a gredo v onega čez in se vrnejo nazaj. Tako vidijo več resnic. In so povezovalke skupnosti.”KLAVDIJA FIGELJ

---