Iz krča v nasmeh
“Prenarediti krč/ v nasmeh:/ znova vzklikniti:/ ah, ta razvratni greh.” Takole gre kitica ene najnovejših pesmi tržaškega pesnika Marka Kravosa, ki bo v kratkem ob njegovi 70-letnici izšla v novi zbirki Sol na jezik - Sale sulla lingua pri Založništvu tržaškega tiska. O njej je na valentinovo razkril marsikaj.
Večer s pesnikom Markom Kravosom (na sredi), ki ga je vodila Jasna Čebron, sta zaznamovala glasbenika Tarcizija Kofol in Nevio Miklavčič s Kravosovimi uglasbenimi pesmimi Foto: Maja Pertič Gombač
KOPER> V okviru cikla Pogovori o branju je v kavarni koprskega gledališča s slavistko Jasno Čebron s svojo razorožujočo jezikovno igrivostjo med drugim dokazal, kako zelo ga omenjeni verz opredeljuje.
Kajti Marko Kravos, ki bo maja 70-letnico praznoval tudi z izdajo pregledne zbirke pri Mladinski knjigi, resnično ni pesnik, ki bi mu pripisovali smrtno resnost in za mnoge pesnike tako zelo značilno vzvišenost. Kar pa še ne pomeni, da ni vrhunski in žlahten - v najbolj žlahtnem pomenu besede. Pesnik je v slovenski literarni prostor vstopil leta 1966 s poezijo, ki jo še danes, po več kakor 20 zbirkah, po besedah gostiteljice Jasne Čebron zaznamuje vitalnost in tako tematska kakor jezikovna igrivost. Med skoraj pol stoletja njegovega ustvarjanja so ga mnogi označili za ljubezenskega pesnika, a ga to ne moti. Zakaj bi ga?
Marku Kravosu so pred kratkim na Siciliji izdali dvojezično zbirko v tako imenovan umetniški knjigi, ki je z avtorskimi grafikami izšla v zgolj 60 izvodih. Te dni pa je bilo njegovo ime umeščeno tudi v eno od italijanskih antologij velikih literatov tržaškega prostora, v katero so ob njem uvrstili zgolj še Borisa Pahorja. Kravos je prepričan, da je tak izbor nepopoln, saj je še veliko tržaških slovenskih literatov, ki bi sodili v tak izbor.
“Marsikateri pesnik bi na Slovenskem že zagodrnjal. Kak Zlobec bi rekel. Ne, jaz imam ljubezen dvoedino ... Meni pa eros in nagnjenost k humornosti poživljata kri in mi marsikdaj omogočata preživetje,” pravi Kravos, ki mu pravzaprav godi, da se njegovi bralci ukvarjajo tudi z definiranjem njegovega pesnjenja; pa čeprav se v definicijah malokdaj resnično popolnoma najde. Ob čemer priznava: “Biti na Slovenskem človek s prešernim verzom in prešernim obrazom, je problematično, ker te ne jemljejo sila resno. Na torti si dekoracija, ki je sumljivega izvora. Po drugi strani se v poeziji ne držim ustaljene forme ali določenega pristopa pri upodabljanju ali metaforizaciji, saj se vedno znova iščem, zato me je težko opredeliti.”
In čeprav je v ozadju njegove zgolj navidez lahkotne poezije čutiti, kakor je poudarila Čebronova, veliko raznovrstnega humanističnega znanja, sam ne želi intelektualizirati. “Če pišem, pišem iz vsega mrgolenja okrog mene, na precej nezaveden način. Nočem biti kultiviran. Ne želim poezije gojiti pod umetnimi kristalnimi zvonovi,” pravi pesnik, ki priznava, da se težko spravi k papirju, k pisanju. Pesmi marsikdaj nastajajo tako, da si posamezne verze in zamisli napiše na lističe, iz katerih potem včasih kaj nastane. In včasih kakšna pesem nastaja tudi več let. “Pri formi, kjer je prisoten nezavedni impulz za vzdušje oziroma za intonacijo, se zelo trudim, da bi zaprl verz z določeno metrično ali melodično figuro. To pa tudi zato, ker se ukvarjam z vsakdanjim, s preprostim in ne želim biti privzdignjen. A jeziku kot mediju je treba odvzeti vsakdanjo izrabljenost in zlorabljenost,” pojasnjuje Kravos, ki bo že marca predstavil novo dvojezično pesniško zbirko Sol na jezik - Sale sulla lingua. Naslov je nekakšna parafraza rekla “uloviti ptico, tako da ji daš sol na rep”. Zbirka je dvodelna, in kakor v spremni besedi ugotavlja Juan Octavio Prenz, sicer profesor španske književnosti na tržaški univerzi, je tokrat Kravos tudi “pesnik narave”. V zbirki se proti koncu pojavijo tudi krajše, štirivrstične pesmi, ki jih pesnik pojasnjuje tudi kot odziv na primitivizacijo jezika, ki smo ji priča, in upor zoper njo.
Na koprskem večeru pa je občinstvo slišalo tudi, kako zveni Kravosova poezija v objemu glasbe. Pevka Tarcizija Kofol in kitarist Nevio Miklavčič sta kratkočasnemu klepetu, močno zaznamovanemu s Kravosovim hudomušnim značajem, dodala še za literarna srečanja manj običajen, a izjemno očarljiv melodični del, ki je dogodek povezal v edinstveno celoto.
MAJA PERTIČ GOMBAČ