Iz Trsta v Dublin, s Krasa v Sarajevo

Kondor, ena naših najuglednejših knjižnih zbirk, tudi po debelega pol stoletja zmore dolg polet od Irske čez Francijo, Švico in Slovenijo vse do Slovaške. Med petimi novitetami, ki so izšle v uredništvu zdaj že nekdanjega uslužbenca Mladinske knjige Andreja Koritnika, so tudi izbrane pesmi Kraševca Josipa Ostija Izgon v raj in nov prevod Dublinčanov, ki jih je moderni klasik James Joyce pisal v Trstu.

LJUBLJANA > Josip Osti (1945) se je pred vojno iz rodnega Sarajeva umaknil v Slovenijo, se zaljubil tako v poezijo Srečka Kosovela kakor v Kras, se naselil v Tomaju in storil, kar zmorejo redki: začel pesniti v slovenščini, kar je pri petdesetih letih “skrajno tvegan korak”, ki pa ga je Osti izpeljal na “jezikovno mojstrski in izrazno močan način”, v poglobljeni spremni besedi ugotavlja pesnik in literarni zgodovinar Boris A. Novak. Poudarja, da Osti pripada generaciji bosanskih pesnikov, ki so pred štiridesetimi leti modernizirali pesniški jezik domače lirike, da je svojo pesem izrazito naslonil na ritem bosanskega ljudskega pesništva in da je med drugim izjemno dragocen poet erosa, ki “ni zgolj idila, je tudi napetost, ni zgolj sreča, je tudi bolečina, ni zgolj življenje, je tudi slutnja smrti”.

V knjigi je natisnjen izbor tako Ostijevih bosanskih pesmi, ki so jih iz jezika pesnikovih spominov v slovenščino prelili Novak, Jure Potokar in pesnik sam, kakor njegove slovenske pesmi, od daljših do haikujev, polne tako domotožnih in elegičnih kakor humornih odtenkov in modrih, že kar aforističnih domislic. “Če je v pesmih maternega jezika prevladoval narativni, epski ton, v slovenskih pesmih prevladuje lirska uglašenost,” študijo sklene Novak, izbor pa bogati še izčrpna bibliografija, ki jo je sestavil kar Osti.

Zelo dragocen je tudi nov prevod petnajstih novel, v katerih se je mojster besedetakisto iz naših krajev z dušo in peresom vračal v rodno mesto: James Joyce (1882-1941) jih je pisal med večletnim bivanjem v Trstu, v njih hotel ujeti vsesplošno dekadenco in paralizo Dublina, povečini opisoval vsakdan pripadnikov srednjega meščanskega razreda, navidez tradicionalni pripovedni slog pa prepredel z modernističnim tokom zavesti. Zbirka Dubliners je obenem prvo Joyceovo delo, ki so ga spoznali slovenski bralci: v prevodu Herberta Grüna je bilo naslovljenoLjudje iz Dublina (1955, ponatis 1993), nanovo pa ga je poslovenila in z dobrodošlimi opombami opremila Tina Mahkota, ga ustrezneje naslovila Dublinčani, poleg “pomenske točnosti” pa bolje poustvarila tudi “dinamiko prehajanja iz enega pripovednega načina v drugega”, v spremni besedi opozarja anglist Uroš Mozetič. Kajti presežek Dublinčanov ni v popisovanju tega, kaj določena pripovedna oseba gleda, temveč tega, kako to gleda.

V novem Kondorjevem paketu so še antologija sodobne švicarske kratke proze Na robu bele tišine, ki jo podpisuje Slavo Šerc, zbirka literarno-filozofskih spisov francoskega razsvetljenca Denisa Diderota To ni zgodba in druge zgodbe v prevodu Primoža Vitezain Mirana Božoviča ter satirični roman o prehodu iz komunizma v kapitalizem, ki mu je pisatelj Peter Pišt'anek dal “mednarodni” naslov Rivers of Babylon, enega najbolje prodajanih slovaških romanov pa je poslovenil Andrej Rozman. ANDRAŽ GOMBAČ

---