“Iz doline ni ne živeža ne pošte”

“Sneži dalje kot za stavo. Dosegli smo štiri metre snežne plasti. Že drugi dan smo brez vsake zveze z dolino. Vzpenjače so pobrali plazovi, telefonske žice pa je potrgal vihar in debela skorja poledenelega snega. Vsaka žica je debela kot otroška roka ... Iz doline ni ne živeža ne pošte.”

KROMBERK > Tako se začenja dnevnik enega od “gorskih strelcev”, dr. Jakoba Prešerna iz 21. visokogorske stotnije, napisan 22.11.1916 na Krnu. Tako se začenja le eden izmed mnogih dnevnikov, ki jih beremo na razstavi Naši gorski strelci -Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno vojno, ki je na ogled v Goriškem muzeju na Kromberku. Avtor razstave in kataloga je zgodovinar David Erik Pipan iz Društva soška fronta, ki se z razstavo spominja stote obletnice prve vojaške gorske enote na Slovenskem, tedaj seveda v državi Avstro-Ogrski.

Razstava je sestavljena iz štirih delov; v prvi sobi so na ogled fotografije vojakov, ki jih je posnel Franc Stres, prvi kobariški poklicni fotograf. Sledi poglavje Polk pred prvo svetovno vojno, kjer na panojih predstavljajo Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 Ljubljana z nabornim okolišem Ljubljana in Trst. V njem so služili večinoma slovenski fantje z območja takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske. Ta polk se je reorganiziral v gorsko enoto, uradno 1. marca 1911, na novo so sestavili tudi njegove bataljone, pri čemer je imel drugi bataljon poveljstvo in svoje štiri stotnije v kasarni Erzherzog Rainer v Gorici.

Ognjeni krst

Tretji del razstave v osrednji grajski dvorani prikazuje Polk med prvo svetovno vojno, ko šteje 4777 mož, formiranih v štiri bataljone. Ognjeni krst so doživeli na ruskem bojišču. “26. avgusta 1914 je med napadom pri Przemyslanih doživel ognjeni krst. Napad je bil odbit, polk pa se je s hudimi izgubami umikal ter se ponovno zbral pri Lvovu. S poraženo avstro-ogrsko armado se je povlekel v Karpate. Decembra 1914 je po hudem boju ob reki Wisloka pri Jaslu v polku ostalo samo še 500 mož.” Z zgodovinskim orisom, fotografijami, dnevniškimi zapisi in nekaterimi predmeti obravnavajo posebej dogajanje v Galiciji in v Karpatih 1914, v gornjem Posočju, med južnotirolsko ofenzivo, na Krasu, v Galiciji 1916, v Špacapanih, na Škabrijelu, proti Piavi, v Italiji, sklene pa se se s koncem vojne.

V preostalih sobah so predstavljene avstro-ogrske gorske enote in ostale slovenske enote, ki so se bojevale v gorah. “S Stabilizacijo fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko je velik del fronte potekal po visokogorju, zato se je kmalu pojavila potreba po posebej izurjenih enotah, ki bi bile usposobljene za bojno delovanje tudi v najtežjih visokogorskih razmerah. V ta namen so na posameznih sektorjih ustanovili posebne visokogorske stotnije,” piše Pipan.

Za visokogorje le izbranci

Pipan pojasnjuje, da so v visokogorje pošiljali posebej izbrane vojake. Ti izbranci so morali biti vajeni gora že iz svojega civilnega življenja, poleg tega se je od njih zahtevalo, da so odličnega zdravja, da so nadpovprečno fizično sposobni in da obvladajo plezalske veščine in da so dobri smučarji. V vitrinah tako lahko vidimo vso opremo, ki so jo potrebovali, od cepinov do derez, smučarske opreme, zaščitnih očal, uniforme in seveda tudi nekaj orožja, osebne opreme in lesenih hrbtnih nosil. Razstava, pod katero sta se podpisala Goriški muzej in Društvo soška fronta, bo na ogled do konca letošnjega leta.

KLAVDIJA FIGELJ

---