Ivan, kave bi!

“Cankarja se ne spreminja. Pri Cankarju je vse na svojem mestu,” zazveni v novi komediji Vse o Ivanu, kajpada sarkastično, saj tako predrugačenega Cankarja, kakršnega so v petek krstno uprizorili v Gledališču Koper, zlepa ne najdeš.

KOPER > V igri, ki jo je napisal in tudi režiral Mare Bulc, ob pomoči asistentke Zale Sajko in dramaturški podpori Mihe Trefalta, so Cankarjeva že tako aktualna dela še dodatno aktualizirana: drame, črtice, romani in pesmi so iz knjig povabljeni na televizijo, kjer Cankarjeve junake gostijo v pogovornih oddajah in o njih poročajo v ekskluzivnih poročilih, vmes pa bombastično oglašujejo pehar suhih hrušk, skodelico kave ...

Skozi igro se vseskozi kompleksno in na več ravneh prepletata resničnost in fikcija. Ob nenadnem vdoru gledališke stvarnosti v dramsko dogajanje celo malce zadiši po Pirandellu, postmodernizmu in podobnem, humorno parodiranje klasikovega opusa pa v spomin prikliče znano britansko komedijo Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano).

Na odru - oziroma v televizijskem studiu - se druga ob drugi znajdejo Cankarjeve “pozabljene nepozabne likinje”: lepa Jacinta (Tjaša Hrovat) iz Pohujšanja v dolini šentflorjanski je danes osupljivo dobro ohranjena 106-letna estradnica, učiteljica Lojzka (Mojca Fatur) ima s protagonistom Hlapcev Jermanom tri otroke, Helena Gruden (Lara Jankovič) iz komedije Za narodov blagor je svojeglava in ošabna političarka, ki zagovarja izstop Slovenije iz EU in obuja panslovanstvo, Cankarjeva mama (Igor Štamulak) je konzervativna kmečka ženica, obenem pa voditeljica pogovorne oddaje in jutranjega televizijskega razgibavanja, ki svojega Ivana (Gorazd Žilavec) za njegovo objestnost občasno kaznuje tako, da zasuka njuni vlogi v že kar mitski štoriji o skodelici kave.

V takemle, občasno domala montypythonovskem mozaiku, v katerem za komično različico potujitvenega učinka skrbita že dvodimenzionalna scenografija Marca Juratovca in z njo uglašena kostumografija Mateje Čibej, so najkrepkejši tisti prizori, v katerih Cankarjeve besede presunljivo sveže spregovorijo tudi o naši dobi, denimo poročila o koalicijskih pogajanjih med političnima rivaloma iz komedije Za narodov blagor.

Posrečena je tudi slovenska evrovizijska zmaga - pevka Jacinta nam jo pribori s pesmijo, ki sta jo soustvarila besedilopisec Ivan Cankar in skladatelj Patrik Greblo, kakor z Dunaja vzhičeno poroča velika televizijska diva, obsedena s plastičnimi operacijami. Duhovito jo upodobi oziroma že kar imitira Lara Jankovič, medtem ko je Igor Štamulak gledalcu sumljivo znan v vlogi hladno vzvišenega cerkvenega dostojanstvenika.

Tu in tam so bolj ali manj duhovite domislice nametane brez pravega reda in poante, zgolj da bi zbujale učinek komičnega.

Bulc je tudi precej ponesrečeno zajemal iz nekaterih Cankarjevih del, zlasti iz drame Lepa Vida, ki jo odpravi površno in na kratko, bržkone zgolj iz občutka dolžnosti, in pa iz Kralja na Betajnovi, pri katerem se obesi zgolj na manj pomembne okoliščine uboja uporniškega Maksa Krnca, zanemari pa temeljni motiv avtoritarnega in brezobzirnega oblastnika, ki ga je Cankar postavil v naslov in ki je v naši deželi še zmeraj zelo živ. Tudi v Kopru.

Že res, Vse o Ivanu se ponaša s široko paleto komičnega, v igri najdemo parodijo, travestijo in satiro, Bulc si privošči tudi samoironijo in še kaj, a najbrž bi še več dosegel, ko bi Cankarjevega opusa ne reduciral zgolj na komično, marveč mu dopustil, da prav tako predrugačen spregovori še skozi druge žanre, tudi take, na katere ni mogoče prilepiti všečne oznake komedija.

ANDRAŽ GOMBAČ

---