Istra, kot so jo videli nekoč

Na dveh koprskih razstaviščih - Radovac Ars Gallery in v razstavnem prostoru Samoupravne skupnosti Italijanov Santorio Santorio - je do 27 oktobra na ogled posebna fotografska razstava. Izbor del treh fotografov Aloisa Beera, Paula Scheuermeierja in Uga Pellisa pod naslovom Znova odkrita krajina (Il Paesaggio rtirovato) namreč gledalcu ponuja pogled na Istro, kakršne ni več.

KOPER> Pomen razstave, ki je nastala v sodelovanju s Centrom za raziskovanje in arhiviranje fotografij (CRAF) iz Spilimberga in Mestnim muzejem Rovinj, je večplasten. Ob nesporni dokumentarni in etnografski vrednosti razstavljenih fotografij je izjemno zanimivo tudi opazovanje razvoja samega medija. Po besedah kustosinje Katarine Marić gre namreč za prve fotografije, ki so bile posnete v Istri.

In kdo so bili trije možje, ki so po istrskih krajih s fotoaparati hodili konec 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja?Njihovi vzgibi in okoliščine zaradi katerih so se s fotoaparati odpravili po Istri se razlikujejo, prav tako kot tudi motivi. Na fotografijah vidimo vedute mest in vasi iz istrskega zaledja, obenem pa posnetki ponujajo tudi pravi folkloristični kalejdoskop.

Najstarejše fotografije, ki si jih lahko ogledamo na razstavi, so delo cesarsko-kraljevega fotografa Aloisa Beera (1840-1916). V Istro je prišel, ker je bil zadolžen za fotografiranje dogajanja v največji bojni luki Avstro-ogrske monarhije. A ker je bil Beer radoveden mož, ni ostal samo v Pulju in pri dokumentiranju vojaških manevrov. V Istro se je zaljubil, jo prepotoval in že konec 19. stoletja posnel najbolj značilne vedute mest - od Pulja do Kopra. Omenjene fotografije je leta 1910 tudi izdal v Katalogu pejsažev in slik mest

Švicarski jezikoslovec Paul Scheuermeier (1888-1973) je prišel v Istro leta 1919. Po naročilu svojih profesorjev Jakoba Juda in Karla Jaberga je sodeloval pri velikem projektu. Po vzoru francoskih kolegov so namreč delali veliki lingvistični in etnografski atlas (l'Atlante linguistico ed etnografico dell Italia e della Svizzera meridionale).

Zaradi metode in okoliščin je njegov opus popolnoma drugačen od Beerovega. Za Scheuermeierja je bila namreč fotografija zgolj pripomoček pri raziskovanju. Fotografiral je ljudi pri njihovih vsakdanjih opravilih in na v evidenčne kartice ter v svoj dnevnik zapisoval poimenovanja predmetov, oblačil, orodij ... “S fotografijami je želel podpreti svojo lingivistično teorijo, ki z današnjega stališča pravzaprav ni pomembna. Veliko bolj pomembno je postalo tisto, kar je bilo zanj stranski produkt - fotografski posnetki,” je o njegovem opusu povedla kustosinja.

Na razstavi v galeriji Radovac lahko med drugim vidimo tudi Scheuermeierjev “avtoportret” - ob fotografiji, na kateri pije iz vrča v nekem vinogradu blizu Portoroža, namreč zapiše - “žejen sem bil.”

Opus Uga Pellisa (1882 - 1943) se naslanja na Scheuermeierjevo delo; prav tako je bil namreč jezikoslovec. “Njegovi motivi so mogoče malo jasnejši, saj so dobro desetletje mlajši od del njegovega švicarskega kolega in prijatelja” je delo furlanskega jezikoslovca in fotografa predstavila kustosinja in dodala, da edini od trojice ni ni doživel objav svojega dela.

Draž razstave, ki predstavlja izbor iz opusov omenjenih fotografov, se dejansko skriva v njenem naslovu. Gledalcu namreč čisto zares na novo odkriva Istro. In skoraj nevidno polaga manjkajoče koščke v mozaik identitete.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---