Iskalec pravljičnih svetov

Na današnji dan pred 101 letom je slikar in fotograf Milan Klemenčič v Šturjah pri Ajdovščini uprizoril prvo slovensko lutkovno predstavo. Pri ljubljanskem Lutkovnem gledališču so v sodelovanju z Slovenskim gledališkim muzejem založili monografijo Milan Klemenčič - Iskalec lepote in pravljičnih svetov.

LJUBLJANA> Zasnoval jo je Matjaž Loboda, z dragocenostmi iz družinske zapuščine pa oplemenitila skoraj stoletna Klemenčičeva hči Mojca Klemenčič.

“Pozornost lutkam je na mestu, saj vemo, da ne gre zgolj za gledališko zvrst, ki je namenjena otrokom. Gre za univerzalno gledališko zvrst, ki v sebi združuje vrsto elementov različnih umetnosti,” je na torkovi predstavitvi monografije v Slovenskem gledališkem muzeju poudaril njegov direktor Ivo Svetina.

“Gre za fenomen, ki sicer prerašča v stereotip, da so lutke samo za otroke, predsodek, ki ga skuša Lutkovno gledališče Ljubljana z ustvarjanjem kakovostnih predstav za odrasle sicer razbiti,” je v monografiji zapisal Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Lutkovno gledališče je namreč tudi skrbnik lutkovne gledališke dediščine, Klemenčičev rekonstruirani Faust pa je že od leta 1982 na njegovem stalnem repertoarju. In kot so se lahko prepričali tudi številni obiskovalci torkove predstavitve, kjer so Fausta uprizorili, resnično drži, kot pravi Korenčan, da je “intimna predstava z miniaturnimi marionetami iz prve polovice prejšnjega stoletja še vedno posebno doživetje”. Doslej je gostovala tudi na vseh pomembnejših festivalih po vsem svetu.

V monografiji v prav posebni luči Klemenčiča predstavlja dr. Irene Mislej, direktorica Pilonove galeriji v Ajdovščini, kjer so očeta slovenskega lutkarstva predstavili tudi kot pionirja slovenske barvne fotografije in slikarja. V zanimivem zapisu med drugim Mislejeva piše, da je bil Klemenčič realist, usidran v tradiciji 19. stoletja, a kot sopotnik slovenskega impresionizma je novosti v svoje slikarstvo vnašal le izjemoma. Med najizvirnejše in najnaprednejše ustvarjalce se je namreč vpisal s fotografijo.

Poglavje zase, čeprav tesno prepleteno z likovno ustvarjalnostjo, je njegova ljubezen do lutk. Slednje in začetke lutkarskega gledališča, ter tudi izjemno Klemenčičevo scenografsko (k temu ga je spodbujal tudi prijatelj Veno Pilon) in kostumografsko delo je izčrpno opisal avtor in urednik Matjaž Loboda, nekdanji umetniški vodja Lutkovnega gledališča, dramaturg in skrbnik teatrološkega gradiva. Knjigo je sicer pospremil tudi z geslom “kdor čaka, dočaka”, kajti njegovo pestovanje védenja o Klemenčiču in njegove zapuščine se je začelo že sredi sedemdesetih let. Očetovo zapuščino je Mojca Klemenčič predala Lutkovnemu gledališču leta 1988, iz katere so leta 1990 uredili stalno zbirko in začeli razmišljati o monografiji: “Ko enkrat vidiš njegovega Fausta, vidiš tudi koliko ljubezni in energije je vložil že v figurice, v postopke, ki jih natančno popisuje. Vidiš, da gre za raziskovalno delo, v katero je vložil ogromno umetniške moči. In bolj kot brskaš, več novih in novih njegovih svetov odkrivaš.” Pozabili smo, da so bile lutke sprva namenjene odraslemu občinstvu, opozarja Loboda, lutkovne predstave za otroke pa so izum novejšega časa. “Tudi Klemenčič o tem ni razmišljal. Favsta so gledali tudi majhni otroci, ki so razumeli eno raven dogajanja, odrasli pa tudi drugo.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---