Imperativ horizonta

Mestna galerija gosti dva slikarja dveh generacij ljubljanske akademije. Ana Sluga je mlajša in njeno delo temelji na fotografiji, Marjan Gumilar je slikar in profesor slikarstva na akademiji. Nimata veliko skupnega, a vendarle v nekem trenutku oba zagledata horizont.

NOVA GORICA> Nekoč je eden od novogoriških slikarjev pripovedoval, kako mu je sčasoma uspelo abstrahirati krajino, le horizonta da se nikakor ni mogel “znebiti”. Prav horizont je namreč tisti, ki deli in hkrati poveže zemljo in nebo in če sta na slikovni površini le dva pasova, ju bomo kaj kmalu v našem vizualnem arzenalu uvideli kot ... horizont. Horizont pa prikliče krajino. Spomnimo se na Marka Rothka ali Gustava Gnamuša. Marjan Gumilar (1956), po rodu iz Murske Sobote, se horizonta očitno noče znebiti, ne jemlje ga kot oviro, temveč ga multiplicira (ustvari serijo podobnih slik) ter tako skuša ustvariti “slikarski film”. A čemu?

Vladimir P. Štefanec piše, da s tem gledalcu sugerira, da jim sledi zapored, se premika od ene do druge, “kadre” povezuje med seboj, prehaja iz enega v drugega, se pusti nagovoriti tudi njihovi celoti. Štefanec pojasnjuje, da s tem rudimentalnim slikarskim jezikom zastavlja tako rekoč ontološka vprašanja o občečloveški, pa tudi osebni identiteti in njuni povezanosti, prepletenosti z okoljem. Na tem prizorišču naj bi se dogajala kozmična igra prvin, v katero naj bi nas kot gledalce pritegnila in nas privedla do globokih občutij in intimnih spraševanj.

O osebni identiteti se na nek, a drugačen način, sprašuje tudi Ana Sluga (1981), ki fotografira plošče, na katerih so priimki in zvonci stanovalcev nekih stanovanjskih blokov. Spomnimo se lahko na mrežaste kompozicije Pieta Mondriana ali Andreasa Gurskega in še marsikoga, ki ga je formalno in estetsko očaral ritem horizontal in vertikal iz vsakdanjega življenja. A tu ne gre prvenstveno za ujetost v mrežo, temveč za množico formalnih in vsebinskih informacij, osebnih izkaznic blokov, ki se skrivajo za navidezno banalnostjo.

“Po eni strani ponujajo možnost za vstop v zgradbe in v naslednji fazi v domove ljudi, po drugi pa pričajo o vsakršni mentaliteti stanovalcev, razmerju med prvotnimi in pozneje priseljenimi, lastniki in najemniki, o njihovem čutu za red, estetiko, njihovi skrbnosti ali brezbrižnosti,” piše Štefanec. In če na tem mestu upoštevamo še prejšnja dela Ane Sluga, v katerih je na platno prenesla (tehnološko modificirane) fotografske portrete svojih družinskih članov in prijateljev, ko so bili še otroci, ji resnično gre za nekakšno grebenje po arheologiji medčloveških odnosov in sestavljanje zgodb v novo mrežo. Tako kot bi članke in podobe na tejle časopisni poli skušali povezati v novo, konstruirano, vsekakor pa fiktivno zgodbo, ki pa je prav z objavo v tem trenutku na tem mestu postala realna.

KLAVDIJA FIGELJ

---