Identitete prostora v pisavi
Marija Pirjevec, predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, je v petek na Opčinah ponovila mnenje, da v slovenski književnosti o(b)staja področje, ki bi mu lahko rekli manjšinska literatura. Ni dvoma, da so tržaški romanopisci njeni glavni nosilci.
Sodobni tržaški romanopisci na 23. Primorskih slovenističnih dnevih (z leve): Sergej Verč, Igor Škamperle, Jasna Jurečič, Dušan Jelinčič, Marko Sosič, Vilma Purič in moderatorka Loredana Umek Foto: Peter Verč
OPČINE> Petkov popoldanski del 23. Primorskih slovenističnih dnevov, ki so konec prejšnjega tedna potekali na Tržaškem, je bil posvečen prav njim. Vendar v ospredju tokrat nista bila Boris Pahor ali Alojz Rebula. Beseda je namreč tekla o generaciji pisateljev, ki so rojeni po drugi svetovni vojni.
Tržaškim romanopiscem, rojenim po letu 1950, sta bila posvečena tudi referata Maje Smotlak in Roberta Jereba. Smotlakova je preučila 20 romanov slovenskih tržaških pisateljev in ugotovila, da se vprašanje narodne identitete pojavlja v kar 14 delih. Zanimivo je, da je v večini teh navzoča želja po pobegu iz zamejske stvarnosti. Jereb pa je preučil kritiške odzive v slovenskih medijih med leti 1990 in 1999. Kritiki so dela tržaških avtorjev v glavnem dobro sprejeli (povprečna ocena bi bila več kot zadovoljiva). Največ pozornosti so posvetili Jelinčičevemu romanu Zvezdnate noči.
Okroglo mizo s sedmimi sodobnimi tržaškimi romanopisci je vodila Loredana Umek. Vsakega posebej je izzvala z dvema vprašanjema. Moderatorko je v glavnem zanimalo, kako je ustvarjanje književnih del pogojevalo zamejsko okolje.
Sergej Verč je dejal, da se je največ zgledoval po Georgesu Simenonu in njegovimi 'noir' opisi Pariza. Ker pa tržaški pisec detektivskih romanov najbolje pozna Trst, ne Pariza ali New Yorka, je dogajanje svojih del neizbežno postavil v rodno mesto in njegovo zgodovino. “Bil sem med dvema monolitnima skalama,” je povedal o začetkih svoje literarne poti. “Nisem se želel ukvarjati z vojno tematiko, a nisem mogel iz svoje kože.”
Podobno velja za Marija Čuka. Njemu se zdi, da je med utopijami umetnosti tudi “realizacija nekonfliktualnih odnosov, ko se strani ujamejo na tistem polju, ki mu rečemo sožitje”. Trst je zato samoumevno prizorišče tega stremljenja.
Za Dušana Jelinčiča pa je bolj od vsega pomembno sporočilo, ki ga vsak roman nosi v sebi. Zato okolje, v katerem se odvija pripoved, nima bistvene vloge. “Boj proti krivicam sem z romanom Martin Čemur, ki mu lahko rečemo zamejski, opisal partikularno, z zadnjo knjigo Nocoj bom ubil Chomskega, ki se dogaja v Afriki, pa sem opisal globalno.”
Tudi za Jasno Jurečič imata prostor in čas manjši vpliv kot ga ima čutenje pisatelja. “Literatura je način reševanja k novemu življenju,” je dejala Ljubljančanka, ki se je na Tržaški kras preselila pred tridesetimi leti.
Obratno pot pa je ubral Igor Škamperle, ki je mladost preživel v Trstu, zdaj pa živi v Ljubljani. Njegova identiteta je zato mešana, njegova romana pa sta predvsem odraz njegovih mnogih in različnih zanimanj. Kljub temu pa je Trst zanj pomemben, kar je utemeljil z družinsko anekdoto: “Hčerka me je vprašala, o katerem mestu bi lahko največ povedal. Lepo vprašanje, sem ji rekel, potem pa pomislil, da bi največ znal povedati o Trstu. Še vedno.”
Marko Sosič pa meni, da je njegovo pisanje izzvala predvsem meja: bodisi državna meja, ki je zaznamovala življenje Slovencev v Italiji, bodisi metafizična meja, ki jo vsi nosimo v sebi in zaradi katere nenehno iščemo pot do spoznanja sebe in drugih.
Da zamejsko okolje vidno pogojuje pisanje, je še najbolj odločno povedala najmlajša udeleženka okrogle mize Vilma Purič. Dejala je, da je tudi iz študijskih razlogov prebrala veliko del tržaških avtorjev, a da je s svojim prvencem Burjin čas (2009) vendarle skušala prikazati nekaj novega. “Pri spomenikih in v gostilnah sem slišala veliko besed o vojni in o zmagah v vojni. A to se ni skladalo s tem, kar so govorile oči. V njih sem videvala veliko bolečine. Oči niso govorile o junaštvu. To je zamikalo moje pero.”
Že v uvodu je Loredana Umek ocenila, da povojni rod tržaških pisateljev tako snovno kot stilno odstopa od tradicije Pahorja in Rebula. Ob tem pa je spomnila še na vmesno generacijo, ki jo predstavljajo tri pisateljice: ne gre namreč pozabiti, da tudi Ivanka Hergold, Irena Žerjal in Evelina Umek soustvarjajo slovensko tržaško književnost.PETER VERČ