Hoditi po železni črti
Da ni prav nikakršne razdalje med najbolj zapletenim filozofskim ali sociološkim konceptom ter najbolj banalno vsakdanjim prizorom, denimo lajajočim psom, je najbrž najbolj dragocene lekcija, ki jo zastonj dajejo srečanja, kakršno je Forum Tomizza. Kjer razmišljajoči ljudje dobijo obraz in obrazi z ulice dobijo misli. Če le hočejo.
Prve besede v forumski razpravi vedno izgovorijo umetniki. Tokrat je ton in barvo razpravi dal tržaški pesnik Marko Kravos (levo ob “očetu” Foruma Tomizza, Milanu Rakovcu). Foto: Tomaž Primožič/Fpa
KOPER
> Železna zavesa ni nič drugega kot črta, narisana na tla z belo barvo, je s sceno iz filma Cuori senza fronitiere (Srca brez meja - 1950) ponazoril Marcel Štefančič jr., ki je svoje razmišljanje posvetil tezi, da je meja med komunizmom in kapitalizmom najbolj odprta na svetu. Tudi hojo po rampi, ki je naslov letošnjega simpozija, je Štefančič ilustriral filmsko. S prizorom iz Chaplinovega filma Romar, v katerem glavni junak, ki se ne more odločiti, ali naj gre v kapitalistične ZDA, kjer ga čaka zapor, ali v komunistično Mehiko, kjer ga čakata kaos in negotovost, odkoraka po meji. Z eno nogo na eni in drugo na drugi strani.
Priznana in večkrat nagrajena sarajevska pesnica, pisateljica in kolumnistka Ferida Duraković, je zvečer v lokalu v središču Kopra predstavila svojo poezijo. Na simpozijskem delu srečanja je govorila o rampi, ki je za vedno zaznamovala njeno življenje. O letu 1992, ko je sredi vojne z delegacijo bosanskega PEN kluba odpotovala v Prago in morala na letališču pri prehodu meje stopiti k improvizirani, neugledni mizi, na kateri je bil napis “Passengers from Bosnia&Herzegovina” (potniki iz Bosne in Hercegovine). “Zemlja je krogla, razdeljena z rampami na Vzhod in Zahod, na Sever in Jug. Med vsemi stoji nedoločen košček, na katerega danes uvrščam tudi nas. Kos, ki ne ve, kateremu svetu pripada, in kako naj preskoči rampo, za katero stoji napis 'EU citizens only' (samo za državljane EU),” razmišlja Durakovićeva.
Kapitalizem in komunizem v resnici drug brez drugega ne moreta: “Pojavila se je teza, da bi morali komunizem uvesti v bogati in tehnološko napredni državi, da bi zares deloval. Ampak saj se je to že zgodilo. Elitna manjšina v kapitalističnih državah živi v komunizmu.” Meja, ki v resnici stoji, je torej znotraj kapitalizma samega. Med tistimi, ki uživajo v komunističnih brezdelju, neobdavčenosti in državni pomoči, in onimi, ki prenašajo neoliberalistično skrb snovalcev varčevalnih ukrepov.
Štefančič je končal z ironično pobudo: “Predlagam, da ponovno narišemo to belo črto med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo ter jo zavarujemo kot muzej ultimativne meje med komunizmom in kapitalizmom. Prihajalo bo na tisoče turistov, na stotine ekonomistov jo bo preučevalo. Kapital od te dejavnosti lahko uporabimo za to, da v celi regiji uvedemo UTD, univerzalni temeljni dohodek. Evropska unija bo ponovno postavitev meje izdatno sofinancirala: če kdo želi prijaviti ta projekt, lahko moje besedilo uporabi za 'pitch'. Kapitalistični dobiček si bomo delili po komunistično: 'fifti-fifti.”
Molči, pes!
S turisti je v živem, barvitem slogu vprašanje identitete in tradicije ponazorila mlada hrvaška etnologinja Ivona Orlić, ki je predstavila svojo raziskavo o avtentičnosti v istrski turistični ponudbi: “Ko v svoji rodni vasi, Musaležu, turistom ponujam avtentično tišino, psa privežem na konec parcele. Ker je za psa avtentično, da gospodarja opozarja na vdor neznanca na svoj teritorij le zunaj sezone. V avtentični istrski turizem pa se lajež mešanca ne vklopi.”
Kaj sploh je avtentično, torej tipično, naše, kar nam pripada, je težko vprašanje. Težje kot si mislimo, ugotavlja Orlićeva. V iskanju odgovora dobimo pršut, ki je standardiziran, a nima okusa po ničemer, vprašanja o tem, kakšen je avtentičen istrski plavalni bazen in folklorno skupino, ki v vročem popoldnevu v nudističnem naselju pleše golim turistom. Edina ugotovitev je, da se avtentičnosti ne da standardizirati in da “bi bili vsi manj na robovih, hodili po rampi in iskali ravnotežje, če bi bili bolj iskreni, predvsem do sebe.”
Tomizzin itinerarij po koprskih ulicah je vsakoletna stalnica simpozija. Na sprehod med mestnimi palačami in trgi, ki so bili del življenja pisatelja Fulvia Tomizze in se pojavljajo kot dogajalni prostori v njegovih romanih, se bodo zdaj lahko odpravili tudi obiskovalci, ki v Koper ne pridejo ravno v času foruma. Kulturni klub je namreč izdal zgibanko, z različicami v več jezikih, pod naslovom Koper v pogledu Fulvia Tomizze. Ta ob življenjepisu istrskega pisca prinaša zgodbe in podatke o posameznih lokacijah, ki so označene na preglednem zemljevidu. Pod zgibanko se podpisuje Jasna Čebron.
Spomin na dom
Vsi udeleženci koprskega dela foruma so o letošnji temi in o fokusu simpozija nasploh razmišljali skozi osebne zgodbe. Ker jih ne druži le sposobnost reflektiranja, temveč tudi zgodovina doživljanja meja.
“Istra ponoči nas sili v iskanje identitete preko identitete naših predhodnikov. Istra še zdaleč ni samo kraj,” je razmišljala Silvia Pesaro, mlada avtorica iz Genove, potomka izseljencev iz Istre, ki si riše pokrajino kot čas nedoživetega, mitičnega otroštva in jo predstavlja drugim ter pri tem doživi, “da me vprašajo, kaj je Istra. Ne kje je, temveč, kaj je.”
Na vprašanje, kaj je Istra, je odgovoril tudi Dinko Telečan, ki je v mestu Kanyakumari, na skrajni južni točki indijskega polotoka, doživel poseben trenutek. “Ekvivalent temu čudovitemu mestu, ki, kot da bi bilo na koncu sveta, je rt Kamenjak,” razmišlja Telečan, pesnik in popotnik, ki sanja o tem, da bi rampe propadle in bi jih vgradili v “klop ob poti, na kateri se bomo srečali mi, sedanji, in neki drugi, prihodnji. In ne, to ni metafora. Mislim na konkretno klop, s katere se sme vedro gledati praznino, ki je nastala ob izginotju nekdanje dvižne rampe.”
Barbari in Rimljani
Hrvaška pisateljica in novinarka Katarina Luketić je imela pet let, ko je šla prvič v Trst in je bila razočarana, da so bili trava in drevesa čez mejo enaki. Ko je odrasla, se je vprašala, od kod pričakovanje, da je svet na drugi strani drugačen: “To je vgrajeno v družbeno tkivo. Vedno imamo pred očmi dualnost. Sta prava Evropa in Evropa, ki to še ni.” Ta meja med barbarstvom in civilizacijo, element imaginarne geografije, se je v zgodovini premikala, a vedno obstajala. V antiki med grškim jugom in temnim severom, v rimskih časih med romanskimi in neromanskimi ljudstvi, v krščanski eri med vzhodom in zahodom ter po padcu Berlinskega zidu med Evropo in Balkanom.
Danes bodo na zadnjem, umaškem delu simpozija razpravljali Mario Steffè (Koper), Sanja Roić (Zagreb), Stanislava Chrobáková Repar (Ljubljana), Katarina Peović Vuković (Zagreb), Marinko Lazzarich (Reka), Erik Valenčič (Ljubljana) in Davor Mandić (Reka).
“Živimo v postideološkem obdobju, ko nova religija postaja ekonomija. Železna zavesa zato zdaj teče med centrom in periferijo, med središčnimi državami, kjer ljudje razumno trošijo in so kompetentni za napredek in razvoj, ter perifernimi državami, ki slabo delujejo in kjer se ljudje upirajo. Center je torej racionalen, periferija pa emotivna.”
Kakšna je alternativa tem miselnim shemam in ali jo bomo našli? Na to vprašanje Luketićeva ne zna odgovoriti, ampak pravi: “Samo iskanje alternative omogoča hojo po rampi, sicer bomo padli in se utopili v kulturnem pesimizmu.” Ta ugotovitev je najbrž tudi najbolj verodostojen podatek o tem, kakšno gorivo žene snovalce Foruma Tomizza.
VESNA HUMAR