Hladni objekti, čisti koncept

V današnjem času ekonomije je ena najbolj nezaželenih reči prav eksperiment, je Jacquesa Rancièra na odprtju razstave v Mestni galeriji citiral Zmago Lenárdič in dodal, da je takoj za eksperimentom študij umetniškega dela. Drži.

NOVA GORICA>Zmago Lenárdič (1959) je Ljubljančan, med letoma 1979 in 1984 je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral filozofijo in sociologijo, nato pa še slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Na akademiji danes predava oblikovno zasnovo in slikarstvo. Lani je prejel nagrado Riharda Jakopiča za dosežke na področju likovne umetnosti, ki jo podeljujejo najvišje institucionalne avtoritete na področju likovne umetnosti, in sicer Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Slovensko društvo likovnih kritikov in Moderna galerija.

Prištevajo ga med tiste sodobne slikarje, ki s širšim razumevanjem slikarstva in z vključevanjem novih medijev na izviren način razmišlja o bistvu nastajanja umetnine. Mnogim je ostala v spominu ena njegovih zadnjih razstav, poimenovana Second Life, na kateri je v inspirativnem (de)sakraliziranem prostoru cerkve Kostanjevice na Krki z zanimivimi slikarskimi abstrakcijami priklical v spomin barvitost gotskih vitrajev.

A tokrat ne gre za slike, ampak za Osebni laboratorij, ki na prvi pogled ne zadovolji očesa, kajti tu ni nobenih barvnih vibracij, ampak hladni predmeti in čisti koncept.

Kot je na otvoritvi razstave pojasnila likovna kritičarka Nadja Gnamuš, je Zmaga Lenárdiča vedno zanimal odnos umetnosti in kulture, zanimal ga je položaj umetnosti v družbi, zato v prenekaterem delu najdemo umetnostnozgodovinsko referenco. Naj omenimo njegov kratek film Srečanje, kjer filmično reinterpretira delo francoskega realista Gustava Courbeta in ga postavi v sodobni kontekst.

“Osnovna poteza vseh razstavljenih objektov je, da gre za stvari iz vsakdanjega življenja, od koder jih umetnik odtrga in jih umesti v novo konstelacijo,” pojasni Gnamuševa. To počne z minimalnimi intervencijami, vendar dovolj učinkovito, da stvari dobijo novo identiteto in začnejo proizvajati nove smisle. Pri takšnih premestitvah igrajo veliko vlogo poimenovanja del. Slednja začno učinkovati prav v prostoru med objektom in njegovim poimenovanjem, kjer skupaj ustvarita neko novo resnico. Swiming pool je tako denimo sestavljen iz kuhinjske deske in obešalnika. Delo Zajec/Raca pa se nanaša na znamenito Jastrowovo zaznavno zanko, ki omogoča dvosmerno branje; vidimo ga kot bodisi kot zajca bodisi kot raco, nikoli ne sočasno, kar govori o dvoumnosti vizualnega zaznavanja, ki za svojo ozemljitev vedno potrebujejo neko verbalno noto, nek kontekst.

Potem je tu še aluzija na Malevičev črn kvadrat, ki ga Lenárdič preoblikuje tako rekoč v poslovni kovček ter pokaže na proces kultivacije, v katerem se ne preoblikujejo zgolj forme, ampak tudi ideološki, diskurzivni in recepcijski status umetniške podobe.

Dela iz Osebnega laboratorija so, sklene Gnamuševa, intelektualno izzivalna, globoko premišljena, predvsem pa večplastna in večpomenska. A s tem, ko črpajo iz del zgodovine umetnosti prejšnjega stoletja, izgubljajo njihov primarni naboj ter zadobijo drugega, ki pravi, da vse teče in da se vse spreminja ter da ....ima dihanje smisel (Breathing makes sense, 2013).

KLAVDIJA FIGELJ

---