Hanif Kureishi-Angele ne obožuje več

Hanifa Kureishija je revija The Times pred štirimi leti uvrstila med petdeset največjih britanskih pisateljev. Konec minulega tedna je v sklopu Festivala Fabula - Literature sveta obiskal Slovenijo, predsinočnjim se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma z njim pogovarjala Vesna Milek.

Hanif Kureishi mladim piscem: “Če pisanje ne bo užalostilo vaših staršev, preprosto ni dobro.” Foto: Daniel Novakovic
Hanif Kureishi mladim piscem: “Če pisanje ne bo užalostilo vaših staršev, preprosto ni dobro.” Foto: Daniel Novakovic

LJUBLJANA>Hanif Kureishi (1954), sin pakistanskega očeta in britanske matere, je romaneskni prvenec Buda iz predmestja izdal leta 1990. V njem Britanijo popisuje tako, kot jo vidi. Gleda(l) pa jo (je) z očmi priseljenca, obstranca, marginalca.

Kureishi v slovenščini:

> Buda iz predmestja (The Buddha of Suburbia); prevedel Miha Avanzo, Cankarjeva založba 1999

>Intimnost (Intimacy); prevedel Andrej Poznič, Orbis, 1999

> Črni album (The Black Album); prevedel Andrej Poznič, Orbis, 1999

>Mavrično znamenje in drugi spisi (London Kills Me; My Son the Fanatic); prevedla Boris Jukić in Irena Duša, Cankarjeva založba, 2000

>Nekaj ti moram povedati (Something to Tell You); prevedel Miha Avanzo, Vale-Novak, 2009

> Polnoč ves dan (izbor kratkih zgodb); prevedli Breda Biščak in Tina Mahkota, Študentska založba, 2012

Svoj prvi roman je, kot pravi, napisal, ker si je mislil, da bi ljudje, če bi vedeli za rasizem, ki so mu takšni, kot je sam, izpostavljeni v londonskih predmestjih, o svetu razmišljali drugače. Tudi sicer se posveča popisovanju življenja posebnežev iz podzemlja, odnosov med etničnimi in religioznimi manjšinami ter delavskim in višjim britanskim družbenim razredom. Kot je dejal, je multikulturnost na Otoku in tudi drugod preminula z retoriko, ki jo je udejanjila nemška kanclerka Angela Merkel. “Nisem več njen oboževalec,” pravi. Tudi za aktualnega britanskega premiera Davida Camerona ni našel naklonjene besede, saj mu po Kureishijevi oceni za razliko od Thatcherjeve primanjkuje strasti do svojega poklica. Kot je dejal, je Velika Britanija danes dežela, ki jo delijo vse večje razlike med bogatimi in revnimi.

Čeprav se njegovih del drži oznaka, da so avtobiografska, Kureishi tovrstnim opredelitvam odkimava. V njih namreč sluti namige, da ne premore domišljije za izmišljanje zgodb. Kot pravi, se je za pisateljevanje odločil, ker je pripovedovalec zgodb, in te je nujno zapisovati.

V literaturo je Kureishi prišel prek gledališča. Še preden je dopolnil 20 let, so ga namreč v londonskem Royal Court Theatre (Kraljevo dvorno gledališče) najeli kot gostujočega avtorja. Pisal je pripombe k dramskim besedilom in pravi, da so bile neusmiljene. Spoznaval je igralce, ki so izmojstrili njegove dramske replike. Med njimi je bil tudi Daniel Day-Lewis, ki je v filmu Stephena FrearsaMoja lepa pralnica (1985) zaigral v vlogi britanskega fanta iz delavskega razreda, razpetega med ljubeznijo do pakistanskega novopečenega podjetneža in pripadnostjo svoji “brezdelni” tolpi. Za scenarij Moja lepa pralnica, ki ga je predal Frearsu, je Kureishi prejel nominacijo za oskarja.

Mojster najrazličnejših besednih zvrsti, od scenaristike in dramatike prek pripovedništva in esejistike, deluje tudi kot profesor kreativnega pisanja. Ker je z romanesknim prvencem razjaril svojega očeta, se ni mogel izogniti nasvetu mladim piscem: “Če pisanje ne bo užalostilo vaših staršev, preprosto ni dobro.

MI


Najbolj brano