Halo, tukaj slovenski Mediteran!

Na Fakulteti za humanistiko se ta teden končuje štirinajstdnevni poletni tečaj slovenščine Halo, tukaj slovenski Mediteran!, ki poteka že devetnajsto leto, zadnje desetletje v okviru Univerze na Primorskem. Letos imajo 42 udeležencev iz 17 držav, povečini iz Evrope, a tudi iz Kanade, Japonske in Mehike.

 Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Foto: Zdravko Primožič/Fpa

KOPER> Učenje slovenščine privabi v Koper posameznike iz zelo različnih razlogov: iz sorodstvenih, poslovnih, študijskih ipd., nam je povedala mag. Vladka Tucovič, koordinatorica Centra za slovenski jezik in kulturo na UP FHŠ in ena izmed štirih lektorjev, ki poučujejo na poletnem tečaju. Tečaj je razdeljen na tri stopnje: začetno, nadaljevalno in izpopolnjevalno. Tečajnike smo obiskali na izpopolnjevalni stopnji in v učilnici Maestral, ki ima menda najlepši razgled na zaliv.

Mojca Butinar Mužina, vodja Poletnega tečaja slovenskega jezika: “Letos smo zelo zadovoljni, saj je čedalje več udeležencev mladih, dijakov in študentov, in z izjemno veliko motivacijo. Tokrat tudi nismo imeli nobenih težav z razvrstitvijo tečajnikov glede na njihovo znanje jezika. Ministrstvo nam je sicer nekoliko oklestilo sredstva, a smo kljub temu zagotovili visoko kakovost tečaja, le spremljevalni program smo morali nekoliko okrniti.”

Jovana Šuvaković, tridesetletna diplomantka filologije iz Beograda, ki je na poletnem tečaju slovenščine že drugič, se je s slovenskim jezikom srečala povsem po naključju še kot študentka. V roke ji je namreč prišlo besedilo v slovenščini. Jezik ji je bil všeč in zanimiv.

“Veselila sem se, da bi ob arabščini in angleščini znala tudi slovenščino. Bližina srbščini je po svoje dobrodošla, ker je veliko podobnih izrazov, problem pa nastane, ker zato teže razločuješ, ali govoriš prav ali narobe. Najprej se mi je zdela slovenščina kot gozd, v katerem ne razlikuješ dreves.”

Devetnajstletna študentka slovenistike Anastasija Hromovik iz Lvova v Ukrajini se je za študij slovenščine ogrela, ker je bila z njo v stiku. Njena mama se je namreč poročila v Portorož, kamor je vsako leto hodila na počitnice: “Ker sem imela stik z naravnimi govorci, je bila posledica ta, da nisem govorila knjižno, pač pa po primorsko, in sem se morala veliko popravljati. Ah, ti široki e-ji!” In res je, njena govorica zveni domače, kot bi bila ob slovenskem morju doma.

Nikola Kunjadić, štiriindvajsetletni fizioterapevt, prihaja iz Banja Luke. Njegova babica je Slovenka in živi pri Stični. Je tudi dejaven član banjaluškega Slovenskega društva, ves čas je tako v Banja Luki obiskoval dopolnilni pouk iz slovenščine.

“Slovenščine se učim, ker se želim s svojimi sorodniki pogovarjati v slovenščini. In tudi v Sloveniji bi se rad pogovarjal s Slovenci v slovenščini in ne v angleščini. Prejšnje leto sem bil na seminarju slovenskega jezika v Ljubljani, letos pa sem prišel na morje.”

Osemnajstletna Kristina Pavlović iz Skopja je najmlajša udeleženka tečaja, a se uči slovenščine že sedem let: “Moja babica je namreč Slovenka, iz Celja, a živi že petdeset let v Makedoniji. Tako je moja, ki me je ves čas spodbujala k učenju slovenskega jezika, že rojena v tej nekdanji republiki Jugoslavije. Na tečaju sem že petič, trikrat sem se ga udeležila v Ljubljani, zadnji dve leti pa prihajam v Koper.”

Giulia Ghiretti iz Parme v Italiji se je pred štirimi leti preselila v Trst, kjer študira slovenščino na visoki šoli za prevajalce in tolmače: “Stik z drugo kulturo mi je bil nekaj povsem novega in drugačnega, zato sem se začela učiti slovenščine. Za, nas Italijane, so sklanjatve zares nekoliko težke, a me je vedno zanimalo misliti drugače in se učiti.”

Vsi sogovorniki so pohvalili kakovost lektorata ter bogat program delavnic in kulturnih dogodkov, le da je veliko domače naloge, so potarnali.MAJDA SUŠA


Najbolj brano