Grozljivo na kvadrat

Nemški ekspresionist Georg Heym(1887-1912) je umrl pri komaj 24 letih, a zapustil ogromno pesmi, dramskih in proznih besedil ter dnevniških beležk. Slovenci smo ga doslej poznali predvsem kot pesnika, v slovenskem prevodu pa je pri književnem društvu Hiša poezije izšla še njegova novelistična zbirka Tat, ki letos praznuje 100. rojstni dan.

Heymovo življenje je bilo kratko, a divje: rodil se je v Spodnji Šleziji, se v otroštvu z družino selil sem ter tja, bil zaradi šolskega neuspeha in uporniškega duha izključen iz berlinske gimnazije, med dvoletnim šolanjem na provincialni gimnaziji popival in ponočeval, po maturi na očetovo željo študiral pravo, zatem brez volje opravljal pripravništvo na sodišču in raje obiskoval tečaja kitajščine in angleščine, na vsak način skušal vstopiti v vojsko, sodobnike vznemirjal z ekscesi ... In pisal, kajpada. Kot mlad, slavohlepen, silovit in obenem plašen književnik je sodeloval v berlinskem Novem klubu, ki je prirejal odmevne literarno-glasbeno-gledališke večere, imenovane Neopatetični kabaret.

Heym v pesmih - dočakal je izid zbirke Večni dan, posmrtno je izšla še Senca življenja, slovenski izbor njegovih pesmi je v prevodu Kajetana Koviča leta 2003 izšel v zbirki Lirika pri Mladinski knjigi - opeva Berlin, ki ga je kot podeželana fasciniral, obenem privlačil in odbijal, s srhom pričakuje bližajočo se vojno in naturalistično natančno - a zvest estetiki grdega! - opisuje razpadajoča trupla, tudi lastno.

Sorodne teme in zanos ohranja tudi v prozi, ki med ekspresionisti še zdaleč ni bila tako cenjena kakor poezija in dramatika. Poleg tega je bil založnik Heymovega pesniškega prvenca Ernst Rowohlt sprva trdno prepričan, da je nemogoče pridobiti še tako majhen krog bralcev in kupcev za novelistično zbirko, ki pripoveduje “izključno o poblaznelo vročičnih bolnikih, hromcih in mrličih”. Po dveh mesecih pogajanj je vendarle blagovolil podpisati pogodbo za knjigo Tat, a Heym njenega izida ni dočakal: 16. januarja 1912 je s prijateljem Ernstom Balckejem utonil med drsanjem po poledeneli reki Havel pri Berlinu.

Že tako grozljive pesmi in zgodbe so današnjemu bralcu, seznanjenemu s Heymovo strašno usodo, grozljive na kvadrat. Heym najraje piše o ljudeh z obrobja, tistih, ki so v očeh večine čudaki, o blaznežih, tatovih, utopljencih, tu in tam je njegova beseda prepojena z barvo Goyevih in Munchovih slik in zapisana dinamično, strastno, zaradi česar so se v nekatere zgodbe tudi prikradle napake in nedoslednosti, na kar v spremni besedi opozarja Anja Naglič, ne samo izvrstna prevajalka, marveč tudi dobra poznavalka avtorjevega življenja in dela.

Nastanku sedmih zgodb - Heymova oznaka novele ni najbolj posrečena, saj so nekatere prej črtice ali kaj drugega - so botrovali raznovrstni vzgibi. Zgodovinski pohod žensk na Versailles leta 1789 je navdihnil novelo Peti oktober, v kateri Heym opisuje čedalje bolj sestradano in divjo množico, iz katere vzkipi francoska revolucija. Kraja Leonardove Mone Lise iz Louvra leta 1911 ga je spravila k pisanju naslovne zgodbe, epidemija pljučne kuge, ki je konec leta 1910 izbruhnila v mandžurijskem Harbinu, je spodbudila nastanek Ladje, osebno ljubezensko razočaranje je orisal v Popoldnevu ...

Ponekod, zlasti v Ladji, je opazen vpliv srhljivih zgodb Edgarja Allana Poeja, natančni opisi blaznežev pa v slovenskem bralcu obudijo spomin na Heymovega ekspresionističnega kolega Slavka Gruma. ANDRAŽ GOMBAČ

---