Gospod s tisto rdečo kitaro

Kitarski mojster Mark Knopfler je po osmih letih in enem dnevu v soboto spet privandral v Ljubljano in skoraj do roba napolnil Areno Stožice.

LJUBLJANA > Leta 1949 na Škotskem rojeni Knopfler je kot mladenič sprva pisal za časnik Yorkshire Evening Post in diplomiral iz angleščine, leta 1977 pa z mlajšim bratom Davidom - ta je lansko pomlad nastopal v Goriških brdih - ustanovil bend Dire Straits; poslovenili bi ga v Strašno stisko. Zelo uspešna druščina je do razpusta leta 1995 izdala šest studijskih albumov in tri koncertne, Knopfler pa na poznejši samostojni poti še sedem studijskih in skupnega z Emmylou Harris. Večkrat se je nadvse obnesel tudi kot skladatelj filmske glasbe.

Gibki in uglajeni mojster tehnike fingerpicking, ki tudi strune električne kitare prebira s prsti in ne s trzalico, je v Ljubljani povečini pestoval svojo slovito rdečo stratocasterko, nekajkrat pa pograbil tudi akustično kitaro, medtem ko so zvočno krajino krog njega tankočutno tkali Richard Bennett (kitara, ukulela), Jim Cox (klavir), Guy Fletcher (klaviature), John McCusker (gosli, piščal), Mike McGoldrick (flavta, piščal, dude), Glenn Worf (bas, kontrabas) in Ian Thomas (bobni).

Pred generacijsko precej mešanim občinstvom - mladi so povečini zapolnili parter, pevčevi vrstniki pa tribune - se je zvrstilo šestnajst pesmi, ki jim je šlo na roko dobro ozvočenje. V eno so se spletali blues, rock, folk, keltski melos, tu in tam je kitara otožno zavekala, a se ob spremstvu drugih glasbil kmalu spet pognala v živahen drnec. Zabavo je prižgala What it is (Je, kar je), ki poskočno odpre tudi Knopflerjev drugi samostojni album Sailing to Philadelphia (2000). Več je bilo kajpak pesmi z novega, dvojnega albuma Privateering; nenavadna beseda označuje neslavno dejavnost morskih roparjev, ki so med vojno z dovoljenjem britanske oblasti napadali in plenili sovražnikove trgovske ladje. Knopfler v naslovni veseljaški pesmi mimogrede ošvrkne Britanijo, češ da tovrstne lopove potrebuje v vsaki vojni.

Zapel je tudi novo Corned beef city (Mesto konzervirane govedine), tožbo družinskega moža, ki sešteva, odšteva in ugotavlja, da bo težko plačal za gorivo, šunko, jajca, klobase, fižol in tako naprej in nazaj.

Iz filma Cal (1984) se je oglasila instrumentalna Father and son (Oče in sin) in se prelila v Hill farmer's blues (Planšarjev blues) z albuma The Ragpicker's dream (2002). S kar tremi pesmimi je bil zastopan dve leti mlajši Shangri-La: poleg Back to Tupelo (Nazaj v Tupelo) se je oglasil še robusten, odvečnega okrasja odrešen blues o burnem življenju kontroverznega boksarja Sonnyja Listona, z bogatim blagoglasjem južnih ritmov pa je tovarišija prepredla izpoved bančnega roparja na begu Postcards from Paraguay (Razglednice iz Paragvaja).

Knopfler se ne opira na slavo minulih dni, a je lačne uspešnic vseeno vzradostil s štirimi klasikami benda Dire Straits. Sredi večera je gromek pozdrav požela osemminutna Romeo and Juliet (Romeo in Julija), kar dvanajst minut in nekaj sekund pa je valovala epska Telegraph road (Telegrafska cesta), z romanom norveškega nobelovca Knuta HamsunaBlagoslov zemlje navdahnjena rockovska simfonija, v kateri Knopfler preleti “napredek” ameriške civilizacije od rojstva do mrzle sodobnosti.

Še preden so se godci vrnili za dodatek, so mnogi poslušalci zapustili sedišča in se zgrnili pod oder, kjer so se zbliza opajali z mirovniško Brothers in arms (Bratje v orožju), ki ji je Knopfler po krajšem posvetu s tovarišijo pridal še poskočno So far away (Tako daleč stran). Uvedel jo je z nekoliko prirejenim besedilom: “Here I am in Ljubjana town, you're so far away from me.” (Sem tule v Ljubljani, ti pa tako daleč stran od mene.)

Po slabih dveh urah odlične glasbe je mojster zbranim pomahal in odkorakal. Vzkliki in topot navdušenja ga niso priklicali nazaj. Pod odrom drenjajoči so se spraševali, ali so ga bili poprej res slišali reči, da bo godel, dokler bodo hoteli.

ANDRAŽ GOMBAČ

---