Goriški grofje in njih istrsko plemstvo

Zgodovinar dr. Peter Štih v knjigi I conti di Gorizia e l'Istria nel medioevo (Goriški grofje in Istra v srednjem veku) osvetljuje vlogo dinastije Goriških grofov, ki so bili od konca 12. do srede 14. stoletja eni glavnih akterjev v prostoru med Alpami in Jadranom.

LJUBLJANA > Študijo v italijanskem jeziku je izdalo Središče za zgodovinske raziskave iz Rovinja.

Osnova knjige je disertacija zgodovinarja, danes profesorja na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete dr. Petra Štiha, ki jo je napisal v začetku 90. let, h kateri pa je dodal nove podatke in spoznanja, ki so bili v historiografiji odkriti kasneje.

Od kod so prišli do Gorice?

Leta 2000, ob 500. obletnici izumrtja goriških grofov, je namreč avstrijsko, slovensko in deloma italijansko zgodovinopisje glede Goriških grofov odkrilo kar nekaj novih stvari, največ o njihovem izvoru. Kot pravi dr. Štih, je bila ena največjih neznank, od kod ta dinastija izvira in kako so sploh prišli do Gorice. “Danes vemo, da so prišli prek koroške vojvodske rodbine Spainheimov. Vemo, da jim po moški liniji sledimo do srede 10. stoletja in da so bili bavarska plemiška rodbina, ki pride na zgornjo Koroško in nato v Furlanijo oziroma na ozemlje oglejskega patriarhata v prvi polovici 11. stoletja. Sto let kasneje se že imenujejo po Gorici. Prvi, ki se okoli leta 1100 imenuje po Gorici, je Henrik, ki je bil verjetno tudi graditelj goriškega gradu, on je prvi koroški vojvoda iz družine Spainhemov. Njegova mama je živela v Moši v Furlaniji, eden od predhodnikov Goriških grofov je bil poročen s Henrikovo sestro in prav prek te rodbinske povezave so prišli do Gorice in tam začeli svoj vzpon. Prvotno smo namreč mislili, da so Gorico dobili kot službeni fevd oglejskega patriarha, danes je ta domneva ovržena.”

Privilegij: sodišče

Dr. Štih v knjigi podrobneje obravnava Istro, s katero so bili Goriški zelo povezani. V Gorici so kot odvetniki oglejskega patriarhata imeli moč na Krasu, v Posočju in v Furlaniji, v Istro pa so prišli okoli leta 1190 kot odvetniki poreške škofije, središče so imeli v Pazinu. Posestva so kmalu povečali, povezali in nastal je kar obsežen teritorij. Kot izredno pomembno Štih izpostavlja dejstvo, da so svojemu istrskemu plemstvu podelili privilegij, torej listino, ki je veljala kot temelj deželne ustave. “Svojemu plemstvu so Goriški grofje podelili posebne pravice; najpomembnejša pravica je bila, da so imeli svoje sodišče. Če so imeli kakršnekoli spore, je bilo zanje pristojno sodišče v Pazinu, to jim je dajalo in ohranjalo samostojnost, to je tvorilo deželo. Tako kot je bila dežela Kranjska, Goriška ali Štajerska, je bila dežela tudi notranja Istra. In tudi Habsburžani so te privilegije potrjevali do srede 16. stoletja.”

V notranjosti polotoka so si Goriški ustvarili grofijo (pazinska oziroma istrska grofija), ki so jo leta 1374 dedovali Habsburžani in jo počasi integrirali v Kranjsko. “To, da je velik del Istre od poznega srednjega veka do konca 18. stoletja del Kranjske, izvira prav iz dediščine Goriških. In če upoštevamo še dejstvo, da je Beneška republika zavzela priobalna mesta, dobimo politično podobo Istre, ki razpade na dva dela in ostane politično razklana pol tisočletja, torej do konca Beneške republike.”

Knjiga je razdeljena v dva dela. V prvem dr. Štih govori o rodbini goriških grofov, njihovem pomenu za alpsko-jadranski prostor, kjer so največji igralci do začetka 14. stoletja, pa o tem, kako so prišli v Istro, o pravnem položaju njihovega istrskega plemstva in tem, kako se je notranja Istra počasi vključevala v Kranjsko. Drugi del knjige je katalog gradov in ministerialnih familij. Gre za klientelno plemstvo, plemiške rodbine, ki živijo na gradovih kot so bili Pazin, Momjan, Devin, Kožljak, Kršan, Lupoglav, Rašpor in drugi.

Istrska veja Goriških grofov

Prav to poglavje bo še posebej zanimivo za lokalne istrske raziskovalce, saj vsebuje celo vrsto lokalnozgodovinskih informacij kot tudi genealogije družin, ki so prebivale na tamkajšnjih gradovih. “Gre za družine, ki so bile v službi Goriškega grofa, v njegovem spremstvu na poteh od Tirolske do severne Italije, Lombardije. Ti ljudje so zanj opravljali določene službe, med katerimi je bila najpomembnejša vojaška, on pa jih je nagradil s tem, da jim je podelil zemljo in jim omogočil plemiško življenje. Pravno so bili izenačeni, a socialno različni. Pazinski gospodje so bili denimo precej močni in so izstopali iz istrskega miljeja.”

Goriška in istrska veja rodbine Goriških grofov sta bili striktno ločeni. “Ko se leta 1342 rodbina razdeli na ožjo goriško in albertinsko oziroma istrsko, je to pomenilo striktno delitev. To pomeni, da bratje, ki so imeli v posesti Gorico, niso imeli absolutno nobenih pravic do Istre. Ko Albret umre, ne zapusti svojih posesti bratom ali nečakom, ampak Habsburžanom,” pove Peter Štih in kot zanimivost doda, da medtem, ko v Gorici obstajajo materialni ostanki prisotnosti grofov, pa v Istri ni niti enega samega grba ali česar podobnega, ki bi pričal o prisotnosti Goriških grofov.

KLAVDIJA FIGELJ

---