Gledališče nas spet brati
Politični razkoli so nas ločili od južnih bratov, a moč umetnosti nas vnovič vse bolj povezuje, zadovoljno ugotavljajo v Gledališču Koper, kjer so pred dnevi predstavili svoja bodoča gostovanja po deželah nekdanje Jugoslavije in napovedali obuditev Primorskega poletnega festivala (PPF).
Koprska Filumena Marturano bo drevi sklenila Marulićeve dneve v Splitu Foto: Radovan Čok
KOPER
> V tej sezoni so v koprskem gledališču odigrali vse predstave v abonmajih za otroke, dijake in odrasle, ostane jim samo še zadnja premiera, Albeejeva klasika Kdo se boji Wirginie Woolf? v režiji Vita Tauferja, je poročala direktorica Katja Pegan in napovedala pomladno-poletna gostovanja po širši in ožji soseščini.
“Prej je Primorskemu poletnemu festivalu pomagalo novogoriško gledališče, zdaj pa mu lahko mi, ki smo si v petnajstih letih priskrbeli potrebno infrastrukturo, tako kadrovsko kakor tehnično,” je na tiskovni konferenci dejala direktorica koprskega gledališča Katja Pegan. Ob ustanovitvi pred 20 leti je festival premogel kar lep proračun, je dejala njegova direktorica Neva Zajc: “Prvo leto smo imeli na voljo kar precejšen znesek, približno tak, kakor če bi danes imeli 300.000 evrov. S tem denarjem smo si lahko privoščili dve koprodukciji. In vsi so hoteli gostovati pri nas. Nenadoma smo imeli bistveno več ponudbe, kot smo je mogli posrkati v eni sezoni. Prostor je krasno sprejel festival in bil vanj pripravljen vlagati, pomembno pa je tudi, da smo s predstavami odkrivali prizorišča v Kopru, za katera ni vedel skoraj nihče.” Festival, ki je pozneje za več let zamrl, bo letos zaživel v skromnejših razmerah: Občina Koper mu je namenila 20.000 evrov, glavna pokrovitelja KD Group in Adriatic Slovenica pa skupno 10.000 evrov. V dragoceno pomoč mu bodo izmenjave: gledališča iz dežel nekdanje Jugoslavije, pri katerih bo spomladi gostovalo koprsko, bodo poleti k nam prišla s svojimi predstavami.
V Sarajevu so že gostovali z Gavranovo Nočjo bogov v režiji Jake Ivanca, drevi bodo Marulićeve dneve v Splitu sklenili z De Filippovo Filumeno Marturano: “Dogovarjali smo se, da bi z njo gostovali na Splitskem poletju,” pojasnjuje Katja Pegan, ki je predstavo tudi režirala. “A Split je poleti že prenasičen s kafiči, glasbenimi nastopi in podobnim, tako da ambientalne predstave čedalje bolj odrivajo na obrobje, kjer najdejo mir. Vendar se nam ni zdelo primerno, da bi Filumeno Marturano igrali pod kakim skalnatim klifom. Še več, presodili smo, da sploh ne sodi ven. So si pa v Splitu, kjer so tudi igrali Filumeno, in to vrsto let, na vsak način hoteli ogledati še našo uprizoritev. Nazadnje smo se zmenili, da bomo gostovali na zaključni večer Marulićevih dnevov. In pred nekaj dnevi so nam sporočili, da je gledališka dvorana s šeststo sedeži že razprodana.”
Prihodnjo sredo bodo na Drama festivalu v ljubljanski Drami gostovali s komedijo Vse o Ivanu, v kateri je avtor in režiser Mare Bulc parodiral Cankarjeva dela, zatem pa bodo z Nočjo bogov krenili še na krajšo turnejo po Srbiji. Nastopili bodo v Kikindi in Zrenjaninu v Vojvodini ter prvič v beograjskem Bitef teatru. “Dobro je, da bomo v Srbiji gostovali z besedilom hrvaškega dramatika,” pravi Katja Pegan in dodaja, da bodo šli poleti z Nicolajevo komedijo Parole parole v režiji Jake Ivanca še na ambientalni festival v Zadar.
“Naše gledališče se tako predstavlja, krepi vezi, ki jih neguje že nekaj časa, in vzpostavlja nove,” ugotavlja. “Gostovali bomo na festivalih, ki so prepoznani kot relevantni, kar je navsezadnje spoznala tudi naša država, ki nam je za gostovanja namenila tisoč evrov. Doslej nismo namreč dobili ničesar, tako da smo veseli tako tega jurja kakor tudi petih, ki nam jih je namenila Luka Koper.”
Po deželah od Makedonije do Slovenije kroži več režiserjev, na odre postavljajo podobna dramska besedila in se ukvarjajo s sorodno problematiko, bistvene pa so razlike v igri, ugotavlja direktorica: “Njihovi igralci nas privlačijo že zato, ker jih poznamo iz filmov in s televizije, naši igralci pa njihove gledalce fascinirajo z natančnostjo oblikovanja likov in odnosov med njimi. Drugače rečeno: imajo nas za nekako nemške. Skratka, privlačijo nas nasprotja, razlike.” ANDRAŽ GOMBAČ