Glavobol velikega uma

Divje druženje sanj, resničnosti in domišljije, splet norosti in bolečine, a tudi svojevrstnega humorja - vse to je delo Franza Kafke, enega začetnikov moderne proze, čigar leposlovna, dnevniška in pisemska besedila zadnja leta redno izhajajo v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.

Predzadnji paket iz niza enajstih knjig  Foto: Andraž Gombač
Predzadnji paket iz niza enajstih knjig  Foto: Andraž Gombač

Zvezki slovenske različice Kafkovih zbranih del izhajajo skoraj hitreje kakor časopisni prispevki o njih. Ko pišemo o predzadnjem paketu treh knjig, sta na poti že sklepni od skupno enajstih knjig: v prvo bodo povezani fragmenti iz zvezkov in z lističev, v drugo pa dnevniški zapisi iz let 1914-1923 in popotni dnevniki.

Z obiljem neurejene zapuščine se je prvi spopadel pisateljev tovariš Max Brod, danes Kafkov prvi sosed na praškem judovskem pokopališču. Za Brodom je nikoli do kraja razvozlani opus, ki ga je bil že sam avtor pustil nedokončanega in odprtega na vse konce, pregledovala in raztelešala nepregledna množica raziskovalcev, od literarnih znanstvenikov do psihoanalitikov.

Franz Kafka (1883-1924), v Pragi živeči in v nemščini pišoči Jud, bister, pronicljiv, protisloven, zapleten in zato sila mikaven, še zmeraj vznemirjajoč umetnik, je klasik, torej je objave deležno vse, česar se je dotaknilo njegovo pisalo, naj gre za še tako neznatne zasnutke ali pa mogočna dela, ki bralca presunejo, zadenejo med oči. Med slednja vsekakor sodi razvpito Pismo očetu, ki ga je pred četrt stoletja že poslovenil Jože Udovič, tokrat pa se ga je lotil Štefan Vevar. V njem Kafka, obremenjen z večnim občutkom krivde in s pomanjkanjem samozavesti, avtoritarnemu očetu obsežno pojasnjuje, zakaj se ga boji: ker je tako mogočen in uspešen, ker je svoje otroke vzgajal z ironijo, jih poniževal, zaznamoval za vse življenje, sina resda zgolj enkrat udaril z roko, a mu zato toliko pogosteje samo grozil, kar je bilo še huje: “Bilo je, kakor da bi čakal, da me obesijo. Če te zares obesijo, si mrtev in je vsega konec. Če pa si priča vsem pripravam za obešanje in šele v trenutku, ko že imaš zanko okrog vratu, izveš, da so Te pomilostili, lahko potem vse življenje trpiš posledice.”

Ob pismu, ki ni nikoli doseglo naslovnika, ki mu nekateri pripisujejo celo apokrifnost in ki je zavoljo literarnih vrlin že vstopilo v pisateljev leposlovni opus, so v prvi knjigi objavljeni še dramski osnutek Varuh grobnice, kjer naslovni lik, ostareli varuh grobnice v srhljivem dialogu knezu pripoveduje, kako se že trideset let vsako noč bojuje s prebujenimi mrliči, in pa težje berljivi, med seboj nepovezani, a dragoceni okruški, aforistični zapisi, denimo ugotovitev, da sta človekova naglavna greha nestrpnost in lagodnost. Ali pa razglabljanja, kakršno je tole: “Poglavitna značilnost tega sveta je njegova minljivost. V tem pogledu nimajo stoletja niti trohice prednosti pred trenutkom trenutka. Nepretrgano zaporedje preteklosti nas torej ne more tolažiti; da novo življenje poganja iz razvalin, izhaja bolj iz trajnosti smrti kot življenja. Če hočem torej premagati ta svet, ga moram v njegovi odločilni značilnosti, torej v njegovi minljivosti. Pa to zmorem v tem življenju, zares, ne le z upanjem in vero?”

Da je bil Kafka človek širokega razgleda, ki je v svojo umetnost gnetel don Kihota, Odiseja, Prometejev mit, Sveto pismo, najrazličnejše filozofe in pisatelje, se izkaže tudi v dnevniku iz let 1912-1914, ki ga je poslovenil Tomo Virk: pisatelj beleži dnevne opravke in sprotne misli, denimo, kdaj se je šel ostrič in kdaj ga je popadla samomorilska sla, tehta razloge za poroko in proti njej, zapisuje zametke literarnih del in ocenjuje lastno pisanje. So pa seveda tudi dnevi, ko je vse, kar napiše: “Ničesar napisal.”

Takisto kompleksen je njegov pisemski opus; tudi drugo knjigo Kafkovih pisem dvakratni nesojeni zaročenki Felice Bauer je poslovenila Anja Naglič, v njej pa se piščevo izkazovanje ljubezni umika natančnemu samoopazovanju in sodbam o prebranih knjigah in obiskanih gledaliških predstavah. Kafka včasih še potoži čez glavobol in slab spanec, zanimiva pa je tudi drobna omemba velikega književnega sopotnika: četudi se najbrž nikoli nista srečala, je pesnik Rainer Maria Rilke nekatera Kafkova dela prebiral že v rokopisu.

Manj znane podrobnosti so tu in tam pojasnjene v sprotnih opombah, bolj vedoželjnim bralcem pa bi prav prišla tudi kakšna spremna beseda.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano