Glava se je preobrazila v gnezdo

V ljubljanski galeriji Fotografija razstavlja goriški fotograf Roberto Kusterle. Do konca maja je na ogled njegova najnovejša serija črno-belih fotografij, ki jih je naslovil Znamenja metembioze (2012). Kusterle se je pred kratkim predstavil na sejmu sodobne umetnosti Art fair 2013 v Parizu.

LJUBLJANA> Naslov razstave je Znamenja metembioze, toda kaj sploh pomeni izraz metembioza? Metamorfoza plus simbioza. A ne zgolj eno plus drugo. Zato tudi ni metambioza, pač pa (izmišljeno) metembioza. Roberto Kusterle (1948), uveljavljen fotograf, ki v svojih opusih človeka zrašča v različne naravne habitate, se tokrat ukvarja s tematiko človeka v živalskem svetu. Človeka, največkrat z odstranjeno kožo, in žival/zver spaja v tesno sožitje, polno etičnih tenzij.

“Čudna bitja štrlijo iz teh odrtih teles, kakor poganjki notranjega kaosa se pritajeno izvijajo kot opozorila na potencialno zamenjane vloge med človekom in zverjo, človekom in naravo,” v spremnem besedilu piše Giuseppe O. Longo, pisatelj, epistemolog in predavatelj na tržaški univerzi.

Vloge so torej zamenjane, sokol lahko odleti kamor ga je volja, človek ostane vklenjen v njegovo usnjeno - železno usodo. Ali pa, dodaja Longo, ženske, ki nosijo težko breme godrnjanja družine operutničenih bitij, ki živijo v strašljivo prepletenem gnezdu, v katero se je preobrazila njihova glava (na pričujoči fotografiji Zbor/Chorus).

Še bolj presunljive so hibridizacije, kjer se že zgodi nastop preobrazbe v grozljivo in skrivnostno zvezo z živaljo. Ni več razlikovanja med žrtvijo in plenilcem, saj sta oba tesno povezana v simbiozi oziroma bolje metembiozi, transmigraciji-transformaciji dveh teles, še piše Longo - recimo človeka in merjasca v eni od začetnih, vsekakor pa nedokončanih stopenj razvoja. Kusterle naj bi s temi podobami mislil smer v post-človeško, ki je oslabljeno (ali okrepljeno) z živalskimi vsadki v povratku k prvobitni in nezavedni naravi, za katero človeštvo meni, da jo je ukrotilo. A ta se, kot naprej razmišlja Longo, polna moči pojavlja znova in znova ter si prilašča ozemlja, s katerih je bila izgnana. Toda kaj se dogaja s človekom? Izgublja ponos, je premagan in kaznovan, “njegovo telo vzdrži le kratek čas, v času preobrazbe išče način, kako se upreti, z objemanjem ali zapiranjem oči pred svetom in medtem ko se je duh že podal na pot, se prekucnejo v brezno pozabe.” In živali? Nasprotno, zrejo v nov, brezhiben svet, poln nežnosti, ki naj bi zanje pomenil novo eksistenco, metembiozo.

Konec je precej filmičen; zadnja fotografija nosi ime Simbioza, na njej ženska, posneta od zadaj, s kožo, umazano od zemlje, na levi rami nosi gigantsko jajce s srebrno arabesko, kot piše Longo, gre za neke vrste kozmično jajce, ki bi lahko začelo novo raso, hibrid med človekom in živaljo, morda pametnejšo in manj divjo, kakor je ta sedaj.

Roberto Kusterle se je prav s ciklom Znamenja metembioze letos spomladi predstavil na sejmu sodobne umetnosti Art fair v Grand Palaisu v Parizu, kjer je sodelovalo 140 galerij iz 21 držav, skupaj se je predstavilo 1.500 umetnikov. Predstavila ga je zasebna ljubljanska galerija Fotografija, ki je letos sodelovala prvič, poleg Kusterleta pa je predstavila še fotografa Janeta Štravsa ter umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča.

Kot nam je povedal Kusterle, je bila to zanj seveda pozitivna izkušnja, videl je, da se publika dobro odziva na dela, nabral si je kar nekaj kontaktov, galerije so pokazale interes, a kaj bo iz vsega skupaj nastalo, bo videti šele v prihajajočem času.

KLAVDIJA FIGELJ

---