Glasba, ki jo povezuje Mediteran

Klarisi Jovanović, pevki, pesnici in eni redkih prevajalk iz novogrščine pri nas, je Sredozemlje zapisano v genih. Zato ne preseneča, da je Izolanka s stalnim naslovom v Prekmurju na svoji novi plošči Medinteran zbrala raznovrstne tradicionalne napeve, ki dišijo po Sredozemlju, odlična spremljevalna zasedba Della Segodba pa jih je v slogu svojega imena - dela se godba - odela v glasbene obleke, ki zaidejo tudi v barve jazza, swinga in druge melodične odtenke.

Kako “med in teran” zvenita v živo, so včeraj slišali v Umagu, drevi pa bodo v pevkini rodni Izoli na Lonki.

> V naslovu plošče Medinteran prepoznamo Sredozemlje, a slišimo tudi besedi med in teran. Gre za sladko-trpko nasprotje?

“Ja, nekatere pesmi so izrazito sladke, nekatere pa tudi malce trpke, kot je tudi življenje. Mislim pa, da so vse opojne - kakor med in teran.”

> Kako nastane izbor pesmi, kje jih najdete?

“Izbor, ki ga slišite na plošči, ni nastal z nekaj kliki po internetu. Kajti na Youtube, kjer je ogromno posnetkov marsičesa, najdete tudi mnoge tako imenovane world music kombinacije, pri katerih je moč hitro opaziti, da so nastale z nekaj kliki. Mi smo se ob izboru precej ukvarjali tudi z interpretacijo in dramaturgijo.”

> Od kod vaša strast do Mediterana?

“Pri moji strasti ne gre zgolj za to, da je moje poreklo sredozemsko, saj sta po starših v meni tako Istra kakor Črna Gora; odkar vem zase, je ta prostor resda silno čustveno moj, a me tudi silno zanima. In če te nekaj silno zanima, moraš najprej storiti dva koraka nazaj in vzpostaviti določeno distanco. Že od 11., 12. leta sem začela strastno brati najprej stare Grke, zelo me je zanimala arheologija, v gimnaziji pa se je k temu pridružilo še marsikaj, čemur bi danes rekli antropologija. Poleg posluha za jezike, pa sem imela tudi posluh za glasbo, saj pojem, odkar vem zase … Skratka pri mojem delu gre za širši pogled na Mediteran in tudi za zelo razplasteno angažiranost, ne nazadnje tudi intelektualno.”

> Kaj pesmi, ki izhajajo iz različnih koncev Sredozemlja - od Španije do Istre, od Italije do Grčije in Turčije - povezuje?

“Pesmi so resnično raznolike. Če vzamemo imaginarno črto vzhod - zahod, je skrajni vzhodni konec Kapadokija (grška uspavanka Spanec, ki odnašaš otroke), skrajni zahodni pa Andaluzija, pesem Ko sem te videl, ki jo pojem v sefardski španščini in na koncu tudi v arabščini. Geografski razpon je torej zelo širok, pojem pa vedno v izvirnih jezikih. Držala sem se tudi dejstva, na katerega opozarja tudi Predrag Matvejević v Mediteranskem brevirju, to pa je, da Mediteran ni zgolj priobalni pas, temveč veliko več. Ima zelo široko zaledje, v katerega denimo gotovo sodi Hercegovina. Težko je reči, kaj je skupnega tem pesmim, ki so zelo raznolike, razen geografskega prostora. V Mediteranu so namreč skupni zgolj vetrovi, ki tu pihajo. Tako se rada pošalim, saj se denimo Istrijan precej razlikuje od Maročana - pa čeprav sta oba Mediteranca.”

> Imajo pa pri tem širšem pogledu še vedno posebno mesto sefardske pesmi.

“Ja, tudi tokrat jih je nekaj, v preteklosti pa sem z njimi ustvarila že dva projekta. Še sedaj ne vem, kako so me našli s španskega radia Sefarad, a so si me zapomnili in me sedaj ponovno kontaktirali. Prav tako me je poiskal španski radio Mundofonias, ki oddaja tudi drugod po Evropi, tako da so doslej največje zanimanje pokazali španske radijske postaje, predstavitev plošče pa se v kratkem obeta tudi na francoski postaji Artmedia. Na novi plošči, na kateri sta dve pesmi v celoti sefardski, dve pa le deloma, se te skladbe pojavijo v dramaturškem pogledu kot povezovalna prvina. To se mi zdi zelo pomembno, saj gre za narod, ki pooseblja naše potovanje, saj smo vsi na poti na tej zemljici. Če to prenesemo na makro raven, Sefardi poosebljajo migracije vseh narodov, ki so potovali in še kar potujejo. So metafora za večno potovanje, ki je tudi ena od idej plošče. Sicer pa so bili Sefardi leta 1492 izgnani iz povsem ekonomskih razlogov in danes ponovno marsikdo odpotuje iz podobnih vzgibov ... Žal.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---