Glas, pesem in srce

Najprej se je opravičil, da ne bo mogel igrati na kitaro, temveč da bo samo pel. Vzel je v roke zvezek in začel s Cesto. S tisto pesmijo, ki jo je napisal kot svojo prvo. Občinstvo je začutilo dih, ki se čutno prislanja na glas in telo ter tišine v ladji prostora, ki ganejo.

Tomaž Pengov na gradu Kromberk Foto: Klavdija Figelj
Tomaž Pengov na gradu Kromberk Foto: Klavdija Figelj

KROMBERK > Priznajmo, vsi smo bili nekoliko presenečeni, ko se je pojavil brez kitare, a hkrati v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Začel je s Cesto, prvo pesmijo prvega albuma Odpotovanja (1973), ki velja za prvo kantavtorski album v tedanji Jugoslaviji.

Poleg Pengova je na festivalu nastopila tudi zasedba Bossa de Novo, komorna jazzovska skupina in edina slovenska zasedba, ki se ukvarja z brazilskimi glasbenimi izrazi. Publiko so glasbeniki, med katerimi so vrhunski slovenski instrumentalisti in skladatelji in nekaj prosvetljenih bossanovističnih absolutistov, razvedrili z ritmi baladnega jazza ter zmesjo afrobrazilskih glasbenih tradicij (sambo) ter cool jazzom z zahodne ameriške obale, v katere so vtkali prenekateri naš napev, denimo čudovito Rastejo trave in misli in druge.

Samo pred to pesmijo je nekaj povedal, in sicer to, da je bila ustvarjena v Kölnu. Tam je namreč sredi urbanega mesta našel oazo miru, romansko katedralo Groß St. Martin, ki stoji poleg znamenite kölnske katedrale. Bila je popolnoma zapuščena in mu kakšen teden nudila prijetno zatočišče. “To je bil moj hotel, prvo noč me je bilo strah, vonjal sem zgodovino 13. stoletja, v naslednjih dneh sem se bolj sprostil,” je dejal na Kromberku. Enkrat prej pa je o Cesti povedal, da sprva ni imela tega naslova in da sploh ni bila komad. Bilo je le igranje, ki se je v eni izmed noči za vedno umestilo vanj. Kot kakšen klic. Klic sredi tistega “hotela”, v katerem sta zgodovina in njen čas brenčala naokoli. Kot študenta umetnostne zgodovine ga je zadeva očitno posrkala vase.

Štiri desetletja po prvem albumu je Pengov samo še pel. Pesem za pesmijo, da je bilo slišati dih, pojemajoči glas v zadnjih tonih, tišino, listanje po zvezku pesmi. Nekatere dele je samo še govoril “ ... daj, pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si zdaj ti, koliko sanj je v času vzklilo, koliko dejanj se v nič izgubilo”. Občinstvu je dal tisto, kar še edino ima; glas, pesem in srce.

Nekateri so od ganjenosti jokali, ko se je po slabi uri zahvalil, pozdravil, se opravičil, češ da se bo že oddolžil enkrat v prihodnje. Drugi so bili besni, češ da bi moral ostati doma in da že raje gledajo Micka Jaggerja, ki jih pri svojih sedemdesetih izžareva trideset.

Kakorkoli, njegova Odpotovanja med diskofili še danes veljajo za pravo zbirateljsko poslastico. Poleg ustvarjanja z glasbeniki skupin Salamandre in Mladih levov je sam posnel še tri plošče ter prispeval glasbo za več filmov in gledaliških predstav. Odpotovanjem so sledili albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992), Biti tu (1996) in Koncert (2006). V devetdesetih letih so Tomaževa besedila objavili v zbirki Dih. V pesemski knjigi Drevo in zvezda (2011) so njegove zbrane pesmi, vključno z zapisi iz dnevnika, v zvočni knjigi pa poleg recitacij tudi vrsta neobjavljenih posnetkov iz različnih obdobij umetnikovega ustvarjanja.

O sebi pravi, da je ljubljanska srajca; da se je rad potepal po svetu. In se še raje vračal. Sodi seveda v združbo šumijevcev oziroma “hrepenencev” in tudi med tiste, ki absolutno podpirajo idejo svobodne interpretacije, kar je vidno tudi na zadnji plošči, ki je posneta v živo. “Vedno pustim plavati občutkom po svoje, seveda z vsem spoštovanjem do občinstva. S to igro nastane med mano in publiko srčni dotik. To se čuti in zato rad nastopam v živo, čeprav se to zgodi bolj redko,” je nekoč dejal in prav lahko bi to povedal tudi predsinočnjim. KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano