Kdo je luzer?

Urša Menart, mlada hiperproduktivna slovenska filmska ustvarjalka, je nase najbolj opozorila s svojo dokumentarno produkcijo (Kaj pa Mojca?, Nekoč je bila dežela pridnih). V svojem prvem igranem celovečercu Ne bom več luzerka, s katerim je lani osvojila vesni za najboljši film in scenarij, pa je dregnila v zelo aktualno temo - v dilemo visoko izobraženega mladega slovenskega kadra, ki je v precepu ali oditi v tujino ali vztrajati v Sloveniji.

Eva Jesenovec v vlogi Špele, “luzerke”, ki si želi življenje po diplomi ustvariti v Sloveniji.
Eva Jesenovec v vlogi Špele, “luzerke”, ki si želi življenje po diplomi ustvariti v Sloveniji.  

RežiserkaUrša Menart je v vlogi “luzerke”, ki se odloči vztrajati in poiskati svoj prostor pod slovenskim soncem, videla igralko Evo Jesenovec. Ko je ta privolila v vlogo, je Menartova začela graditi svet okoli nje in ga posejala z nekaterimi zelo prepoznavnimi igralskimi imeni, od Špele Rozin v vlogi ljubeče in razumevajoče babice do Saše Pavček v vlogi garaške matere, ki trpi ob pogledu na (še) nesamouresničeno hčer.

Udarec za udarcem

29-letna diplomirana umetnostna zgodovinarka Špela dobi prvi udarec, ko se njen fant, programer, odloči poizkusiti srečo čez lužo, v meki za informatike, San Franciscu in tamkajšnji Silicijevi dolini. Še pred njegovim odhodom se je Špeli sicer po vrsti priložnostnih del obetala prva redna zaposlitev v umetniški galeriji, a tu sledi še en udarec - zavrnitev. Brez fanta in redne službe se kaj hitro znajde v položaju, ko ni več sposobna plačevati najemnine in preostalih rednih stroškov. Tako se je Špela primorana vrniti domov, k staršem, kjer zasede kavč v dnevni sobi, saj je v njeni sobi nastanjena babica. Precej je v stiku z najboljšima prijateljicama, ki sta po študiju poiskali srečo v tujini, sama pa je vse bolj v precepu, ali ostati ali oditi. Za nameček, da bi lahko za silo kaj zaslužila, je bila prisiljena začeti priložnostno delati kot natakarica. Zaradi pomanjkanja intimnosti ji doma postane nevzdržno in se preseli k sodelavki in njenima cimroma, kjer pa se znajde v svetu “večnih študentov” in hedonistov, ki živijo za ta trenutek in se ne obremenjujejo s prihodnostjo. Toda veliko bolj ambiciozna Špela mora prebroditi še nekaj težav, da pride do končne odločitve.

Portret generacijskega prepada

Menartova kljub težki temi venomer ohranja nekaj komične distance, prav tak je tudi Špelin lik, ki koleba med komedijo in tragikomedijo življenja v sodobni Sloveniji. Poleg omenjenih velikih dam slovenskega gledališča Rozinove in Pavčkove v filmu prijetno izstopa tudi Branko Završan v vlogi Špelinega očeta, ki se prav tako znajde na mrtvi točki glede zaposlitve in se še bolj zbliža s hčerko. Ne bom več luzerka je sicer zaradi svoje relevantne teme, v kateri se je znašel sleherni milenijec, dokument časa oziroma portret generacijskega prepada med milenijci v neizprosnem neoliberalizmu in njihovimi starši, ki so se na noge postavili v sistemu, ki je bil do njih neprimerljivo bolj velikodušen.


Najbolj brano