Julia Roberts v hitchcockovski nadaljevanki

Homecoming je nedvomno ena najbolj drugačnih televizijskih nadaljevank lanske bere, ki izstopa predvsem zaradi režije. Gre namreč za drugega “otroka” Sama Esmaila, ki je nase opozoril z ravno prav shizofreno nadaljevanko Mr. Robot in odkril enega najbolj vročih igralcev ta hip - Ramija Maleka. V drugo se je okrepil z Julio Roberts, ki je prvič v glavni vlogi zaigrala v televizijski nadaljevanki.

Julia Roberts igra psihologinjo Heidi Bergman, ki je zaposlena v ustanovi, poimenovani Homecoming, v kateri skuša pomagati ameriškim vojakom po vrnitvi z vojnih žarišč, da bi se čim bolje spoprijeli s posttravmatskim stresnim sindromom. Bergmanova, ki je neprestano na telefonu z gobčnim in radovednim šefom Colinom Belfastom (odlični Bobby Cannavale), se v ustanovi zelo poveže z “internirancem” Walterjem Cruzom (tenkočutni Stephan James), ki se izkaže za idealnega poskusnega zajčka v pilotnem projektu ameriške vojske. Sprva naivna in zelo predana psihologinja po določenem času ugotovi, kaj je dejanski cilj te ustanove, v dogajanje pa se vplete ne najbolj spreten preiskovalec (posrečeno bizarni Shea Whigham), ki skuša sumljivim zadevam v Homecomingu priti do dna.

Prva režijska posebnost je, da v Homecomingu, ki se dogaja v dveh časovnih ravneh (obdobju v ustanovi in štiri leta zatem), Esmail preklaplja tudi s televizijskim formatom, in sicer ko smo v nadaljevankini sedanjosti, uporablja pokončni format (4:3), ko se znajdemo v preteklosti, v času delovanja ustanove Homecoming, pa je format običajen, podolgovat (16:9). Esmail je zaradi omenjenega preklapljanja proti koncu sicer vnesel nekaj zmede, a ne glede na to je Homecoming velik poklon predvsem Alfredu Hitchcocku. V samo pol ure trajajočih epizodah je režiserju uspelo ohraniti hitchcockovsko paranoično avro, ki jo presekajo številni suspenzi. Esmail se poleg omenjenih dramaturških elementov seveda ne more upreti številnim kadrom z okni (referenca na Rear Window), še bolj pa stopniščem - najbolj očitno se je velikemu mojstru psihološkega trilerja poklonil z Vertigo prizorom v drugi epizodi, za nameček pa je celotno serijo prepredel še z nezgrešljivo hitchcockovsko orkestralno glasbeno podlago.

Esmail je tako posnel novodobni psihološki triler, v katerem pa najde svoj prostor tudi precej odbitih, črnohumornih, skorajda nadrealističnih prizorov (pelikan), v katerih vodita že omenjeni nerodni preiskovalec in sodelavec Bergmanove, ki skrbi za precej bizarno praktično usposabljanje vojakov za običajno življenje. Esmailov Homecoming, ki sicer nekaj dolguje tudi Brianu de Palmi (najbolj očitna referenca - razdeljena slika na dva različna prizora), je ustvaril režijsko najbolj dovršen televizijski izdelek v primerjavi z njemu sorodnimi serijami, kot sta, denimo, Legion in Maniac. V Homecomingu pa se je izkazala tudi Julia Roberts, ki je ustvarila zelo pristno, skromno in nepretenciozno vlogo.

---