Film pač potrebuje kino

Furlanovo leto, ki ga je novogoriška občina posvetila cineastu Silvanu Furlanu in filmski kulturi nasploh, se še z zadnjimi iz niza dogodkov počasi izteka. Nova Gorica kot ena redkih slovenskih mest kljub velikim besedam ostaja brez kinematografa, a z lepo tradicijo filmskega gledališča.

NOVA GORICA > Prav o tem je tekla beseda v petek zvečer, tik pred projekcijo uvodnega filma v filmsko gledališče, Furlanovega filma Deklica s frnikulami. Celotna zgodba, ki jo je pletla koordinatorka Furlanovega leta Mateja Zorn, se je dotikala bolj preteklosti, začela se je leta 1973, ko je z novogoriške gimnazije na Zvezo kulturnih prosvetnih društev prišlo pismo, v katerem predlagajo filmsko gledališče in pod katerim sta bila podpisana Silvan Furlan in Jože Dolmark. Začeli so s filmskimi projekcijami v dvorani sodišča, hkrati tudi s filmskimi krožki na OŠ Solkan, je orisal Dolmark, ki danes o filmu predava na novogoriški gimnaziji. Leta 1975, se spominja Nadja Velušček, tedaj na Zvezi kulturnih organizacij, je Nova Gorica gostila Srečanje mladih filmskih ustvarjalcev, leta 1978 pa so postavili temeljni kamen za kulturni center oziroma Kulturni dom. Njegova prva in dolgoletna direktorica Alenka Saksida je dejala, da je bila sprva velika dvorana res predvidena za filmsko (na odprtju so zavrteli film Tistega lepega dne), a so ji dodali še oder, jo zaradi akustike dvignili in jo prilagodili za koncerte. Filmskemu programu, natančneje filmskemu gledališču z višjo programsko ponudbo, so namenili malo dvorano, ki je, kot je dejala direktorica Kulturnega doma Pavla Jarc, prav v teh dneh digitalizirana, abonma filmskega gledališča pa tako rekoč razprodan.

Sergej Ferrari je bil prvi direktor kina, sledil je Milovan Valič, za njim še Venčeslav Pajntar, ki je v drugi polovici devetdesetih prevzel propadlo kino podjetje. “Marsikaj se je dogajalo, od nabito polnih dvoran do počasnega umiranja tovrstne oblike predvajanja. Film je enostavno šel na dom, upam, da bo kdaj boljše.” K temu je pritegnil Jože Dolmark. “Upam, da bo film ostal v dvoranah, ker enostavno rabi temo. Ali če uporabim metaforo francoskega teoretika Bazina, na platnu se oči in obrazi igralcev križajo in kličejo po pogledih gledalcev, tam spodaj v spovednici življenja ... Ja, v kinu je kot bi šel k spovedi ... A nekdo mora ugasniti luč, da se film lahko gleda in čuti, da je zraven tebe vedno še nekdo.” Tako je, film pač rabi kino.

Prihodnji teden se bo Furlanovo leto sklenilo s projekcijo filma Pravilo igre Jeana Renoira, v katerem bo moč videti goriško divo Noro Gregor.

KLAVDIJA FIGELJ

---