Erotična dražljivost krasnih melodij

Koncert Anje Bukovec, ki so ga v Kulturnem domu Nova Gorica pripravili minuli petek, je bil koncipiran in izveden v duhu popularnih klasičnih del z dodatki klezmerja, tanga in čardaša. Čisto všečna zvočna freska za jesenski čas, ko že nekoliko diši po velikih zimskih praznikih.

Violinistka Anja Bukovec je v novogoriškem kulturnem domu nastopila s sekstetom klarinetov Parnas Foto: Atelje Pavšič-Zavadlav
Violinistka Anja Bukovec je v novogoriškem kulturnem domu nastopila s sekstetom klarinetov Parnas Foto: Atelje Pavšič-Zavadlav

NOVA GORICA>Anja Bukovec je izvrstna violinistka, v vseh pogledih virtuozna in suverena. Kot izvajalka se postavlja v tisto glasbeno sredico, kjer je moč slišati vse - od klasike do popularnih melodij, čeprav, to moramo takoj poudariti, vedno ohranja visok izvajalski nivo, osladnim občutkom v romantično-romantičnih štiklcih pa zna pristriči peruti, da ni “cukra” nikoli preveč.

Vse našteto ji omogočata tako talent kot vrhunska izobrazba, ki si jo je nabirala doma in v tujini. Na začetku njene umetniške poti smo jo videli kot nekakšno slovensko različico Vanesse Mae, a se na ta komercialno preizkušen recept ni pustila ujeti in je ubrala svojo pot. V njej, se zdi, je več ustvarjalne širine in kljub občasni “elektrifikaciji” violine je bliže klasiki kot pop glasbi. Vsaj tako se nam je zazdelo na novogoriškem odru, ki, začuda, ni bil razprodan. Vseeno, vsi, ki so na koncert prišli, so bili opazno zadovoljni tako s programom, kot tudi z izvajanjem. Kljub nekoliko posebni kombinaciji glasbenikov na odru; Bukovčeva je namreč svoj nastop pripravila ob spremljavi seksteta klarinetov Panars, v katerem sodelujejo vrhunski slovenski poustvarjalci. Vloga take spremljave je sicer nekoliko nehvaležna, saj mora ansambel v sebi zatreti marsikatero solistično žilico, toda glasbeniki so svojo vlogo opravili profesionalno. No, slavna solistka jim je omogočila tudi nekaj samostojnih točk, celo bis je bil njihov, kar pa je bilo za poslušalce rahlo razočaranje.

Koncert je v principu odzvenel kot hommage tisti glasbeni muzi, ki vse stavi na čustva, emocije. Obdobje romantike s svojimi izrastki v dvajsetem stoletju, je take ustvarjalnosti ponudilo največ. Bizet, Saint-Saens, Čajkovski, Kreisler, pa Piazzola in Monti so mogoče najbolj prepoznavni skladatelji tovrstne produkcije, skladbe, ki smo jih slišali, pa so v nas odpirale srčne prekate, kjer se cedijo strasti, lepe melodije, krasni spevi, nežne harmonije in vseobsegajoča erotična dražljivost. Bukovčevi taka koncertna shema opazno ustreza, saj s suvereno igro ter temperamentnim izvajanjem v poslušalcu hitro prebudi omenjene občutke. Sicer smo jo slišali in videli že nekoliko bolj razigrano, kot je bila tokrat v Novi Gorici, vendar rahla kontrola nad erupcijo emocij ni nujno slabost. Svoje na recitalu je opravila tudi umetno dvignjena jakost zvoka. Vsi glasbeniki so bili dodatno ozvočeni, čeprav je jasno, da klarineti in violina tovrstne pomoči ne potrebujejo. Seveda gre v tem primeru za to, da se zvočna slika čimbolj približa vzdušju pop dogodka, kar sicer nekoliko diši tudi po komercializaciji, toda tokrat ni bilo tako. Zvok, ki ga je odlično podčrtal in “okrepil” tonski mojster Borut Čelik, je lepo izpostavil finese ter drobnarije, ki bi sicer ostale preslišane.

JOŽE ŠTUCIN


Najbolj brano