Edino razkošje ledene pokrajine vsakdanjosti

Slovenska kultura ni bila nikoli še tako na psu. Slovenska kultura ni bila še nikoli tako brbotajoča, ustvarjalna, prodorna, drzna, angažirana, tako množična, da je že skorajda neobvladljiva.

Ana Čigon Foto: Maja Pertič Gombač
Ana Čigon Foto: Maja Pertič Gombač

Kaj torej vprašati kulturo, ki na eni strani poka kakor drevje ujeto v ledeno grozo na Postojnskem, na drugi pa brsti kakor narcise, ki jih je včeraj v Istri grelo že pomladno sonce?

Jolka Milič, prevajalka: “Kaj želim slovenski kulturi? Klenega zdravja najpoprej. Nato: da bi se tudi ona obnašala kulturno, ne ošabno in samopašno. In da bi bila strpna do drugih, kot zahteva, da so do nje. Pa da si nista v laseh s ... srčno kulturo, marveč ji večkrat pusti do besede in včasih besedo tudi prepusti, kar ni vedno lahko. Naj bo ogledalo ljudem, in naj se vanj samokritično ne pozabi pogledati. In na koncu refren: šoldi, šoldi in šoldi, zadosti, ne preveč, ker brez ali premalo ni najboljša (s)pobuda za to muziko.”

Marko Kravos, pesnik: “Smeh, smeh in še enkrat smeh! Da bi ga, naša kultura, imela prek ust, čez pamet in da bi ji segel do mehkega območja okrog popka. Tako ne bi samo kuhala zamero ob nerazumevanju nacionalnih (političnih, verskih, gospodarskih) elit in nizkega ljudstva, ker da nimajo odnosa do njene vloge in pogojev za polno ustvarjalno življenje: na osebni ravni in v družbi! Ta uporniški in svobodnjaški smeh najprej. Drugi smeh naj bo zlata delnica/kapital vedrine, ki naj ga vloži kultura v neumrljivo iluzijo, da so prav krize na duhovni in materialni ravni poganjale človeštvo naprej, v osvajanja novih svetov in domovanj. Tretji (na)smeh pa naj si kultura privošči, ko se bo brez sramu razkazovala bližnjim in daljnim občudovalcem, sosedom, tujcem/Nemcem. Naj bo samozavestno naga, saj ima kaj pokazati, naj doživi čim več orgazmičnih vrhuncev, ki poganjajo vrtiljak umetnosti - to naše edino razkošje v ledeni pokrajini vsakdanjosti in pritlehnosti.”

Dušan Moravec, režiser: “V slovensko kulturo, kot je videti, verjamejo samo ljudje, ki se s kulturo ukvarjajo ali pa so že po naravi nori. Za pogled od zunaj pa je to eno in isto. Na Primorskem takim rečejo, da so za Kalce levo, kar pomeni naj gredo v Idrijo na grič se zdravit. Ampak, če potem še na vse malce širše pogledaš, vidiš, da so pravi norci prav vsi drugi, razen tistih na griču nad Idrijo. Zatorej, slovenski kulturi in ljudem, ki se z njo ukvarjajo ter tistim, ki vanjo vsaj malo verjamejo, želim vse lepo. Ostalim pa, na zdravljenje!”

Lara Jankovič, igralka: “Začela bi s tem, da si v Sloveniji želim več politične kulture, več srčne kulture in več kulture nasploh. Moramo se zavedati, da je kultura srce človeka, in da jo v kriznih časih, kakršni so sedaj in so že kdaj v zgodovini bili, toliko bolj potrebujemo. Seveda se dogaja ravno nasprotno; ljudje mislijo, da je ne potrebujejo. A prav zdaj je nepogrešljiva, da se ne bi izgubili kot ljudje in kot narod. Zato bi naši kulturi zaželela, da ne bi še naprej v nedogled ukrivljala hrbta, ampak našla moč, da se dvigne pokončno in gre ne glede na vse naprej. In se zase neomajno bori!”

Ana Čigon, slikarka, performerka in video ustvarjalka: “Ena prvih asociacij je bila, da ji želim denar. In takoj za tem več spoštovanja, ker ga je v zadnjih letih kultura povsem izgubila, tako pri inštitucijah, ki naj bi skrbele zanjo, kot pri politikih, ki določajo, kolikšno vrednost bo imela v denarnem in družbenem smislu, in pri ljudeh na splošno. S prejšnjim ministrom Žigo Turkom je bilo še slabše, a tudi z novim ni bistveno bolje. Kulturi in kulturnikom, ki še edini srbijo zanjo, da bi ostala na določeni ravni, želim, da bi dialog s kulturnim ministrstvom stekel na kulturen način in tako, kot se za demokracijo spodobi. Da bi se pogovori o spremembah v kulturi dogajali konstruktivno in da bi se na njihovi podlagi dejansko kaj konkretnega zgodilo, ker se doslej ni prav veliko.”

Jaša Hedžet, glasbenik: “Želim si predvsem manj kulturnega incesta. Da bi se naša kultura začela bolj odpirati, presegati svoje meje in začela sprejemati novosti, ki se dogajajo tako na področju resne glasbe kakor v subkulturi. Naj končno najde način za vzpostavitev dialoga med tradicijo in sodobnostjo, ki jo zaenkrat še odbija, zatajuje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano