Drama v vsega treh vrsticah

Kdor ima občutek, da na naših straneh pogosto gostimo vsestransko Klariso Jovanović, naj se kar njej pritoži. A to ne bo preprosto, kajti kakor se je lahko prepričalo občinstvo na torkovih Pogovorih o branju v koprskem gledališču, se vsega, kar počne - od glasbe, prevajanja do pesnjenja -, loteva premišljeno, predano in poglobljeno.

Klarisa Jovanović se je tokrat predstavila kot pesnica Foto: Maja Pertič Gombač
Klarisa Jovanović se je tokrat predstavila kot pesnica Foto: Maja Pertič Gombač

KOPER > Z občutkom za mero, ki je prepotreben tudi za pisanje haikujev, zbranih v pesniški zbirki Kimono, na otip (Pivec, 2013).

Izolanko Klariso Jovanović smo lanskega januarja v ciklu Pogovori o branju srečali v vlogi prevajalke izjemne družinske sage Ob volčjem svitu se vračajoZyranne Zateli. Ob tem je lani poleti na slovenskih odrih in izven slovenskih radijskih valov predstavljala ploščo Medinteran. Tokrat pa je številnim poslušalcem razkrila, kako je nastala njena nova, druga pesniška zbirka Kimono, na otip.

Kajti po lirski pesnitvi Zgiban prek Mure, ki je izšla leta 2007, se je pesnica odločila za pesniško obliko, ki je prejšnji diametralno nasprotje. Haiku, ki v slovensko književnost vstopil leta 1971 z zbirko Mushi mushi Milana Dekleve, izhaja iz japonske pesniške tradicije. Je trivrstična pesniška oblika z natančno metriko verza - 5-7-5 zlogov “in basta”. In čeprav je pesnico sprva zmotila množičnost in modnost haikujev pri nas (navsezadnje imajo celo svoj festival) - med njimi pa je po njenem prepričanju poezije “zelo, zelo, zelo malo”-, se je po več letih odločila, da sprejme izziv, a se ga loti po svoje.

“Kar me vznemirja, sem želela povedati v najkrajši pesniški obliki. In to je haiku, ki pa je v mojem primeru haiku zgolj po zunanji formi,” poudarja Klarisa Jovanović, ki je v pogovoru z gostiteljico, slavistko Jasno Čebron hvaležnemu občinstvu razkrila pomemben ključ branja. Držala se je zapovedane omejitve števila verzov in zlogov (“Ta omejitev je grozna!”), a haikujem v nasprotju z uzancami dodala naslov, in s tem temo: “In na temo sem napisala tudi po sto verzov, ter jih nato luščila, kot čebulo, in jih odmetavala, dokler nisem prišla ...” Vsekakor ne do impresije, ki se zaključi s paradoksom, kakor naj bi sicer veljalo za to pesniško miniaturko. “Gre pravzaprav za male drame, v katerih se pojavilo stari grški miti, podobe, junaki iz slovenskih ljudskih pripovedk in pravljic, arhetipi ... In v njih, v teh znanih mitih, se pojavi drobec, nekaj neznanega, doslej nepoudarjenega, ki me pritegne,” pojasnjuje pesnica, ki je bila na podlagi te zbirke sprejeta v Društvo slovenskih pisateljev.

V mite vstopa “skozi druga vrata”, pri čemer se izogiba sladkobnosti in opira na tisto, kar jo, denimo, pri Adamu, Evi, Ivani Orleanski, sleherniku, svetem Juriju (iz poglavja Obrazi), grešnem kozlu, poslednji sodbi, zadnji večerji (poglavje Njih dela in reči) ali domovini, odprtem morju, Srebrenici (Njih dežele), že dolgo vznemirja, pekli. Tako, za primer, jo v zgodbi o Petru Klepcu od nekdaj zanima, kaj pravzaprav v prsih nosi “zaničevani, pretepeni, zaničevani, pretepeni in znova zaničevani otrok”: v njih je, kakor lahko preberemo, plevel. Kakor je, denimo, Srebrenica, “zlo, ki se nam ves čas dogaja”, v njenem haikuju: “Gomila brez dna,/in vendar tesna vsem tem/votlim ramenom”.

In res je, v njeno poezijo je laže vstopati razgledanim bralcem, ki v Orfeju, Sapfo, Verjanku, Polifemu, Dedalu ali trinajsti sobi v hipu ugledajo zgodbo, ozadje in kontekst, a, kakor poudari pesnica, namenjena je tudi tistim, ki so pripravljeni raziskovati, se učiti, saj je do znanja potrebnih le nekaj klikov.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano