Dragoceni družinski kronist

Danes bi 81. rojstni dan praznoval Polde Bibič (1933-2012), eden naših najprepoznavnejših in najpriljubljenejših igralcev, če ne kar prvi med njimi, ob tem pa tudi prizadeven pedagog in izjemno dragocen, globok in duhovit pisec.

V letu, ki se je izteklo, sta igralčev okrogli jubilej počastili dve novi knjigi. V monografiji, izdani pri ljubljanski Drami, ki se ji je v pol stoletja izneveril zgolj za pet let, je izšla Bibiču posvečena spominska monografija, v kateri o umetnikovi veličini pričajo že hladni statistični podatki: domala nepregleden seznam gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih vlog ter bibliografija, sicer nepopolna, in spisek nagrad, ki jih je prejel, od študentske Prešernove do Borštnikovega prstana in velike Prešernove.

Kdor ima srce, pa o Bibiču ne more pisati neprizadeto. Bil je “očarljiv ljudski igralec intelektualnega tipa”, utemeljuje Vasja Predan, njegove besede pa potrjuje bogat nabor fotografij, četudi nemih in zamrznjenih v času. Ničesar nam ne morejo povedati o, denimo, Bibičevem mojstrskem obvladovanju umetniške besede, ki ga obuja njegova učenka Saša Pavček, medtem ko Marcel Štefančič jr. piše, da je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih prepoznavni obraz novega vala in črnega vala v slovenskem filmu prav Polde Bibič; bolj tradicionalni režiserji pa so ga angažirali šele pozneje. Kot profesor je bil zelo prizadeven in zahteven, se spominja Aleš Valič. Bil je tudi odličen ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, nadaljuje nekdanji dramaturg v Drami Boris A. Novak: “Polde ni maral, kadar je kdo 'od zgoraj' izvajal oblast nad njim, še manj pa je maral, če je moral sam izvajati oblast nad tistimi 'od spodaj'.” Skladno in smiselno je zaokrožen tudi Bibičev opus sedmih dokumentarno-spominskih knjig, ugotavlja Aleš Berger. Igralec v njih bralca pospremi v čas svojega otroštva, mu približa gledališki in filmski svet, prizadeto, a obenem osupljivo temeljito raziskuje burni čas Štihovega vodenja Drame, posebnost v domači in najbrž tudi svetovni literaturi pa sta njegovi knjigi Soigralci (1998) in Soigralke (2000), saj se, pravi Berger, “igralci, če se že odločijo napisati memoare, malokdaj tako skrbno in privrženo posvečajo svojim kolegom”.

V sestrskih knjigah, ki ju je tik pred iztekom življenja rahlo priredil, dopolnil in združil v eno samo, naslovljeno Velika igralska družina in izdano pri Mladinski knjigi, Bibič bralca očara s svojimi odlikami: z odličnim spominom, sposobnostjo opazovanja, iskrenostjo, tu in tam že kar znanstveno natančnostjo, lepim jezikom, darom pripovedovanja in izjemno senzibilnostjo, najsi se je še tako zatrdno oklical za “popolnega prozaičnega realista”.

Ker je gledališče umetnost trenutka, so toliko dragocenejši Bibičevi portreti, v katerih pred bralcem spet igrajoLojze Rozman, Bert Sotlar, Boris Kralj, Janez Albreht, Brane Grubar, Marija Nablocka, Elvira Kralj, Duša Počkaj, Majda Potokar, Iva Zupančič, Štefka Drolc in drugi, ob njih pa nastopijo še gledališčniki, nevidni gledalčevim očem: inspicient Branko Starič, masker Ante Cecić, vratar Franci Čik, šepetalke Vera Podgoršek, Eva Kambič, Astra Preželj in Lučka Simončič ...

V “primorskem” razdelku Repatica nad Krasom Bibič najprej opiše, kako je leta 1997 nekje nad Nabrežino z režiserjem Markom Sosičem opazoval Hale-Boppov komet, zatem pa temeljito portretira soigralko Lidijo Kozlovič, se spominja, kako jo je, plavolaso, krhko, nežno in svetlo, nekoč nepričakovano srečal v njenem domačem mestu, “v nekdanjem, še nepokvarjenem Kopru, ko še ni bil pristaniško mesto s cipami, z mornarji in s težaki, ko ga še niso kvarili doki in nebotičniki, ko je bil še domače prijeten in za nas, celince, privlačno romantičen”. Niza žive spomine na predstave, v katerih si je oder delil z Lidijo Kozlovič, posebno zavoljo urejene duhovnosti, aristokratskega obnašanja in posebne izreke: njena materinščina je bila italijanščina, zato je oblikovanju slovenskega odrskega govora morala posvečati veliko sile in truda, tako da je bil njen način igranja, s katerim je tržaškemu gledališču vdihnila svetovljanstvo, “sicer poln temperamenta, vendar vedno tudi distanciran”.

Bibič skicira tudi druge tržaške igralce, s katerimi se je bratil v Slovenskem stalnem gledališču, Silvija Kobala, Bogdano Bratuž, Livija Bogatca, Mirando Caharija, režiserja Jožeta Babiča, lepo v njegovih besedah zaživi temperamentni odrski delavec in revolucionarni komunist Dante Pribac. Bibič, ki ugotavlja, da je sčasoma “malce zlezel pod kovter tržaške duše”, s posebno naklonjenostjo opisuje tako napetost kakor hecno sožitje med tržaškimi komunisti in fašisti.

Najpresunljivejši med vsemi je bržkone sklepni portret Ivanke Mežan, ki se je bila primorana upokojiti v času Bibičevega vodenja Drame, zaradi česar je nekdanjega ravnatelja do konca težil občutek krivde, pa četudi se je igralka kasneje z njim spet pogovarjala in celo prijateljevala.

Obsežen, a kratkočasen pohod skozi igralski svet Bibič sklene z dobrimi željami vnukinji Nini Rakovec, mladi igralki, ki je pred nekaj leti “stopila na to lepo pa tudi varljivo pot”.

ANDRAŽ GOMBAČ

---