Draga kultura, ti pišem ...

Iztekajoče se leto je bilo za slovensko kulturo precej neizprosno: med drugim je nova vlada v duhu varčevalnih ukrepov kulturi odvzela samostojno ministrstvo ter resor pridružila izobraževanju, šolstvu in športu.

Odpri galerijo

SLOVENIJA> Naj nanizamo še nekaj ukrepov, s katerimi so se v letu 2012 soočali slovenski kulturniki. V začetku marca je superminister Žiga Turk napovedal ukinitev Javne agencije za knjigo (JAK) in Slovenskega filmskega centra (SFC), kar se sicer ni zgodilo, vendar obe instituciji delujeta okrnjeno, nenazadnje je Javna agencija za knjigo trenutno še vedno brez direktorja. Marca je vlada sprejela sklep o prepovedi sklepanja avtorskih in svetovalnih pogodb v javnih zavodih, ki je - še zlasti med samozaposlenimi v kulturi - dvignil precej prahu. Majske debate je burila odločitev Koordinacijskega odbora za državne proslave, ki je v razpisu ustvarjalce pozval, naj se odpovedo honorarju. Avgusta se je vlada odločila ukiniti Center sodobnih plesnih umetnosti. Po devetih mesecih čakanja na rezultate razpisa so v konec septembra umetniki in producenti, ki so se prijavili na razpis s področja uprizoritvenih umetnosti, izvedeli, da je ustavljen. V začetku decembra so zaradi nemogočih razmer, v katerih so prisiljeni delovati, protestirali študentje in profesorji umetniških akademij. Vladni ukrepi so spodbudili nastanek “kulturne opozicije”, proti začrtani smeri kulturne politike se je zvrstila množica protestnih akcij in pobud. Minister Turk je napovedal, da bo v letu 2013 za kulturo namenjenih 17 odstotkov manj sredstev, kot jih je prejela leta 2011. Vprašanje, ki smo ga zastavili primorskim umetnikom in kulturnim ustvarjalcem, se ponuja tako rekoč na dlani - kaj slovenski kulturi želite v letu 2013?

Politika naj bo s kulturo prijaznejša

“Želim si, da bi slovenski kulturi v letu 2013 vrnili njeno ministrstvo in da bi bila politika prijaznejša tako do kulture kakor do šolstva,” pravi dirigent Anton Nanut, letošnji jubilant, ki je septembra praznoval 80. rojstni dan. “Ko opazujem ravnanje naših sedanjih oblastnikov, si želim tudi, da v letu 2013 ne bi zniževali števila dejavnosti na področju kulture. Tako početje je zelo škodljivo.”

V imenuT'minskih madrigalistov, ki so po več kot petnajstih letih nastopanja letos izdali tudi prvenec, nam je sporočilo v značilno porogljivem slogu dostavil T'minski madrigalist - fatalist: “T'minska kultura je za občinarje rakava bula. Če jo hočeš ugonobit, je treba javni zavod ustanovit.”

Precej bolj trpko zveni Marko Vuksanovič, ki je s skupino Avtomobili,s katero se te dni pripravljajo na koncert v Beogradu, praznoval 30-letnico ustvarjanja: “Na videz je moja želja primitivna, vsem segmentom kulture namreč v naslednjem letu želim, da bi bili tržno čim bolj uspešni. Bojim se, da bo ta neoliberalistična ideologija tista matrica, po kateri bo naša družba živela prihodnje leto. In pod temi pogoji tudi kulturi edino tržna uspešnost zagotavlja preživetje. Žal je tako. In ni upanja, da bi se lahko oprli na kaj drugega.”

Na vprašanje, kaj želi kulturi v prihajajočem letu, igralka SSG Maja Blagovič, ki je bila z Romeom Grebenškom letos na mednarodnem festivalu v Kragujevcu nagrajena za vloge v uspešnici Zlati zmaj, odgovor brez daljšega premišljevanja kar izstreli: “Želim ji zlasti svoje ministrstvo, vsaj isto količino denarja, kot je bila kulturi namenjena pred dvema letoma, in veliko, veliko, veliko več razumevanja za kulturo, kot ga je trenutno.”

... da bi bile knjige naprodaj brez DDV-ja ...

“Kulturi v letu 2013 želim predvsem, da ne bi životarila kot zadnje leto,” pravi pisatelj Franjo Frančič, ki je tudi v iztekajočem se letu v domači istrski vasici Padna marljivo pisal in tako doma kakor v tujini izdal več novih knjig, pri založbi Sanje pa ponatisnil kultni kratki roman Domovina, bleda mati. “Želim si, da ne bi bilo več megalomanskih EPK-jev, kakršen je bil letošnji, ki je požrl 24 milijonov evrov, in to v Mariboru, kjer več kot polovica osnovnih šol deluje v mizernih razmerah. V kulturi si želim manj elitizma in snobizma, želim si, da bi se abonirane svinje umaknile od že tako plitkega korita, da uredniki založb ne bi bili le trgovci z novci. Pravično bi bilo, da ne bi večine skromnega denarja ministrstva za kulturo, ki ga ni več (uradniki pa so se namnožili kot zajci), požrla le velika mesta. Da bi bilo manj eMONAcentrizma, manj debilnih pop festivalov morja, sonca in želodca, da ne bi snemali filmov le o Romih, da ne bi v književnem listu v Delu vsak torek gledali istih obrazov. Želim si, da bi bilo manj televizijskih komercialnih greznic in ameriškega štanca, da mladi pesniki in pisatelji ne bi tako težko prišli do prvenca, da bi bila mladim slikarjem odprta vrata galerij, da besede ne bi bile zaprte le v knjige in slike v galerije, da bi bile knjige naprodaj brez DDV-ja, da ne bi bila edina knjižica, ki zanima ljudi, bančna, da ne bi umrla stara mestna jedra obalnih mest in da bi alternativna kultura preživela. In želim si več obiskov kakovostnih tujih ustvarjalcev. Da, skoraj pravljične želje, a ob koncu leta so dovoljene sanje.”

Filmski režiser Dušan Moravec, ki je letos na Festivalu slovenskega filma v Portorožu predstavil dokumentarec o znamenitem Mladininem striparju Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, veliko dobrega želi tudi slovenski vladi: “Želim in vem, da nas lahko slovenska kultura zapelje na pravo pot. Seveda, z normalnimi ljudmi na vrhu države! Ker pa trenutna slovenska vlada pozna in priznava samo domoljubno pesem, ji za boljše razumevanje vsega, kar se dogaja okrog nje, želim čim bolj pogosto Diarejo, ki ji bo odprla in sčistila misli.”

Nov kulturni čas Slovencev naj opredeli upor

Režiserka, igralka in scenaristka Neda R. Bric, ki je letos za predstavo o Simonu Gregorčiču Kdor sam do večera potuje skozi svet prejela primorsko gledališko nagrado tantadruj, svoje želje usmerja tudi v uporabnike kulture: “Bolj kot slovenski kulturi želim ljudem, da bi prepoznali njeno lepoto in neverjetno dodano vrednost, ki jo ima lahko umetnost za naše življenje. Da nam lahko prava knjiga, pesem, slika, predstava … v trenutku povzdigne duha nad vse težave realnosti, nam omogoči vpogled v bistvo stvari in da moč za vse, s čimer se spopadamo. Kdor se tega zaveda živi lažje, bolj polno in z več smisla - česar želim v novem letu čimveč vsem, še zlasti pa tistim, ki za našo kulturo skrbijo, skrbimo.”

Gledališki režiser Marko Sosič, ki se v zadnjih letih posveča predvsem pisateljevanju, je letos k slovenskim bralcem stopil s svojim tretjim romanomKi od daleč prihajaš v moj bližino, po sedmih letih od izida slovenskega izvirnika pa lahko Sosičev roman Tito, amor mijo v prevodu Darje Betocchi prebirajo tudi italijanski bralci. Sosič slovenski kulturi želi, da bi v prihajajočem letu samozavestno stopila na pot uveljavljanja v širšem evropskem prostoru, v katerem bo morebiti našla večjo potrditev, kakor na lastnih tleh, kjer se je, čeprav je imajo vsi polna usta, prepogostoma sramujejo: “Naj torej slovenska kultura gre svojo pot, naj se globinsko dotakne vseh obmejnih slovenskih kulturnih sredin, naj gre v svet in naj nam konec koncev le ta pove, kolikšna je njena moč, če se je sami ne zavedamo. In če je to le naivno voščilo, naj bo potem upor tisti, ki naj opredeli nov kulturni čas Slovencev, upor do vsega, kar zavira ustvarjalno svobodo in do vsega, kar izničuje dostojanstvo posameznika.”

Marjuta Slamič, igralka novogoriškega SNG in prejemnica letošnje vesne za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Šanghaj, si želi, da bi Kultura, ki jo namenoma piše z veliko začetnico, v prihajajočem letu postala to, kar po definiciji je: “Da bi Umetnost in nje glasniki držali ogledalo družbi in sledili srcu in ravnali po svoji vesti. Da bi vsi moji gledališki in filmski kolegi 'na svobodi' imeli dovolj dela in s tem jela in tako bili resnično na svobodi, in da bi sama lahko bila še naprej ustvarjalka, ki sledi srcu in ravna po vesti!”

Oblikovalka Tjaša Kermavnar, ki je v koprski galeriji Meduza postavila zanimivo in angažirano prvo samostojno razstavo - postavitev Proces -, slovenski kulturi v prihajajočem letu želi, da bi zmogla ovire, ki ji zastavljajo pot, uporabiti kot stopnice za vzpon na višjo raven samozavedanja in samozavestnosti: “Namreč, kultura je predpogoj za obstoj naroda, narod pa predpogoj za obstoj politike. Hierarhija je jasna.”

Jenko in Kosovel nista rešitev

A pravo pot je treba šele najti, opozarja urednik na Mladinski knjigi in prevajalec Zdravko Duša, ki je s kulturnim društvom Myra Locatelli bogatil tudi letošnje poletje na Tolminskem: “Po letih debelih krav, ki so prinesla razcvet forme (glej število izdanih knjig, odlične glasbenike in skupine, individualizacijo izraza, nove oblike, kakršne so stand-up, računalniška umetnost ...), prihaja spet 'odgovorna' kultura, ki se mora in hoče identificirati z aktualnimi previranji v družbi, artikulirati politična in družbena stališča, uveljavljati in obnavljati podrta razmerja. Ob tem upam, da bo čim prej konec sedanje aktivistične faze ter motečih in vznesenih citatov preteklosti, bodisi zaprašenega domovinstva na oblastni ali nič manj dolgočasnega obujanja skoraj sto let mrtvega mladeniča, ki je učakal komaj dvaindvajset let in bil temu primerno idealističen, na odporniški strani. Jenko in Kosovel nista rešitev.”

ANDRAŽ GOMBAČ,

MAJA PERTIČ GOMBAČ,

MAKSIMILJANA IPAVEC

---