Dotik umetnosti je dotik nebes

Nelida Nemec je v pogovoru s slikarjem Rudijem Skočirjem v njemu posvečeni monografiji idrijske založbe Bogataj odstirala njegova najbolj intimna razmišljanja. Berejo se na mah. Značilne slikarske zgodbe pa dobivajo še mehkejše okvirje. Iskreno doživetje je bila tudi predstavitev monografije, na katero so se množično zgrnili Idrijčani z vseh vetrov.

Rudi Skočir (drugi z leve) in Nelida Nemec na predstavitvi slikarjeve monografije Foto: Saša Dragoš
Rudi Skočir (drugi z leve) in Nelida Nemec na predstavitvi slikarjeve monografije Foto: Saša Dragoš

IDRIJA > “Monografija Rudi Skočir je monumentalna in lepa, ker so lepa in dotikajoča njegova dela. Iz njih vejeta iskrenost in energija, prodirata v nas in sprožata mnoge odzive. Toplo je pri duši, ker odražajo najbolj pristno v njem samem,” je predstavitev začela Nelida Nemec. Umetnostna zgodovinarja in kritičarka je pogovor Ko oči sprašujejo, ki je objavljen v monografiji, opravila v dveh delih, s 13 letnim razmakom, a je slikarjeva iskrenost “razdaljo” zlahka preživela. Na predstavitvi je Rudija Skočirja znova povabila k ubeseditvi ozadja ustvarjanja in dobila iskrivega, a do sebe zelo neprizanesljivega sogovornika.

Ko iz slik veje ena sama ljubezen

Monografija na 340 straneh z razkrivanjem Skočirjevih doživetij, še bolj pa premišljevanj življenja in njihovimi odsevi v sedmih opusih, ki jih predstavlja 311 izbranih slik, najbolje govori sama. A vendarle, kako vedno znova začenja? “Težko, ker je belo platno najlepše. Ko z njim delamo slikarji, ga pokvarimo. Le včasih je rezultat dober. Vsakič je izziv. Upodobitve črpam iz sebe, svojega okolja in kaj malega tudi prikrijem”.Tako je že od slikarjevih otroških kobariških in idrijskih gimnazijskih let. Na ljubljanski akademiji je v njegovo delo vstopila figura in so mu kruh, tudi za nakup tiskarskega stroja in poglobitev v grafiko, omogočile prve ilustrirane knjige.

Zvest je ostal vsem trem. Še najmanj grafiki, saj ga je obsežen, težaškemu delu idrijskih rudarjev posvečen opus jedkanic, dodobra izčrpal. Ženska figura pa je zdavnaj dobila prepoznaven Skočirjev pečat. Davno, v mladosti, je nastal portret bodoče žene, muze - Vesne, in korak naprej v značilne obraze in celo postavne ženske like, je bil začrtan. Rezultati - od rojenic, sojenic in njihovih “napotkov” v življenje do zrelih žensk - z najboljšim v sebi razveseljujejo že dolgo.

Spremljamo izpoved Vesni kot kraljici srca, umetnosti, življenja. ljubezni. Spremljamo, ko so atributi na opusu kraljic nedvoumni in na drugih, ko več prikrijejo. Različna razpoloženja zrcalijo različne slike, a iz vseh, kot je poudarjala Nemčeva, veje ena sama ljubezen. “Ljubezen je na tem svetu vse. Imam srečo, da imam ženo, ki jo imam še vedno rad,” je bil iskren Skočir.

Nima se za slikarja, celo za umetnika ne

Četrt idrijskega stoletja je Skočirju pustilo globok pečat in on mestu z monumentalnimi deli, opusom rudarjev, poklonom njihovi iznajdljivosti, radoživosti, znanju. Rad ima rodno Tolminsko (Kobarid) in pretresljiv Tolminski punt izpričuje pripetost na korenine. Zadnjih 17 let je bogastvo rajskega okolja rovtarskih Žibrš z mehkobo zarisalo v njegove slike.

“Sem bolj risar, kot slikar,” je občinstvu izvabil čudenje. “Barvo uporabljam razpoloženjsko. Ko sem srečen rdečo, svetlo, ko sem nesrečen temne barve. Iz ene barve iztisnem čim več. Podobno kot na risbi, ko z malo črtami poveš veliko. Če bi vse barve dal na eno sliko, bi jo zažgal,” je prepričal hip za tem.

Z ilustracijo, osnovo slike, kot pravi, trenira risbo. Sočasno je v 57 doslej ilustriranih knjigah, dal vse od sebe. Zato so ga tiskali vse do daljne Japonske.

Bo kdaj vse te risbe razstavil? “Smo jih šteli, a smo se pri številki 3400 ustavili,” je dal vedeti, da se to ne bo zgodilo. Ve, da so razstave pomemben most do občinstva, a jih, no vsaj njihovega protokolarnega dela, ne mara pretirano. In se mu je zazdelo, da je s predlanskim ciklom razstav ob 60-letnici v sebi obudil megalomana. Da je morda tudi obsežna monografija pretirana, ali vsaj prezgodnja.

Ne eno ne drugo ne drži, a je takšno razmišljanje Skočirja, ki se nima niti za umetnika, razumljivo. “Slike so lahko dobre, perfektne, ampak to še ni umetnost. Umetnost nastane, ko stopiš korak čez perfektnost. To sem v življenju morda skusil trikrat. Čutiš, ko stopiš v polje umetnosti. To je tako, kot bi se odprla nebesa.

Sledi sam sebi in svoji intimi. To nosi s seboj na kolonije in ustvarjanja po svetu. Tudi v Pariz, v katerem je nedavno drugič iskal pot v prihodnost. Iskanja ga nikoli ne utrudijo, a še niso zaključena. “Še me vleče figura. druga pot je nadaljevanje rajskih simbolov. Tretja je nastala v Parizu. Prezgodaj je, da bi ta dela pokazal. Moram razčistiti pri sebi,” je dal vedeti, da se noče zaleteti.

Kamorkoli bo krenil, bo to nova ljubezenska izpoved. “Njegov doživljajski svet je široko razprt. Njegovo hotenje je iskreno. Slikati, risati. Izpovedovati se. Razkrivati lepoto in ljubezen,” monografijo zaključuje Nemčeva.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano