Dom je tam, kjer boli
Grškega junaka Odiseja, ki se po trojanski vojni napornih 20 letih vrača na rodno Itako, je dramatik Goran Stefanovski (vileniški nagrajenec leta 2007) korenito preinterpretiral. Počlovečil ga je, mu snel auro pustolovskega heroja, zrelativiziral sveti pojem domačega ognjišča, v kanonski antični mit pa naselil vso tragedijo zdomstva, begunstva in razseljenosti, ki sta jo povzročila vojna in razpad nekdanje domovine.
Svetozar Cvetković in Nataša Matjašec Rošker v predstavi Odisej Foto: Pevukosa@Gmail.Com 098875004
BRIONI > Režiser Aleksandar Popovski z dramaturginjo Doro Delbianco v izčiščeni in natančni maniri predstavo postavlja v bukolično okolje Malega Briona. Tam se na tesnem splavu - otoku - sanjski Itaki, ki je pravzaprav v zemljo polegla Homerjeva glava (duhovita scenografija Numen) drenjajo in plazijo hrepeneči junaki, neprostovoljni pregnanci in popotniki, ki si odgovore in dvome o domu in svetu z bogovi vred iščejo na duhovit, ironičen, mestoma tudi burlesken način.
Uprizoritev Odisej je nastala v koprodukciji Gledališča Ulysses Brioni, Gledališča Gavella Zagreb, Ateljeja 212 Beograd, Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Festivala Sterijino pozorje Novi Sad, Srbskega narodnega gledališča Novi Sad in skopskega Teater na navigatorot. Predstavo bodo odigrali v vseh omenjenih mestih, slovenski ljubitelji gledališča, ki so zamudili predstavo na Brionih, si jo bodo lahko ogledali v Mariboru od 20. oktobra dalje.
Minimalistična postavitev je seveda izvrstna priložnost za igralce; Popovski je (i)zbral najboljše, kar ta hip ponuja bivši jugoslovanski prostor. V naslovni vlogi od vojn in tavanja utrujenega, že malce bebavega Odiseja gledamo izvrstnega Zagrebčana Ozrena Grabarića, beograjska zvezda Svetozar Cvetković se iz blaziranega in ponošenega Zevsa levi v prizemljenega Menelaja, polnokrvna Penelopa Anite Mančić je zvesta, a emancipirana, Teirezias in Pevec je karizmatični Nikola Ristanovski, Boris Isaković pa duhoviti Pozejdon in Nestor. V igralsko domala izenačenem in dobro utečenem ansamblu je vlogo gibke in pretkane boginje Atene suvereno oblikovala Nataša Matjašec Rošker, jedka in humorna Jasna Đuričić nimfo Kalipso in Odisejevega psa, mlada Dijana Vidušin raznolik grozd likov od služabnice Melante, Nausike in Kirke do Hekube, dinamični Franjo Dijak Snubca, Kiklopa in Astijanaksa, blagi Branko Jordan pa Odisejevega sina Telemaha.
Dokončnega odgovora na večno vprašanje kdo smo, kam gremo in zakaj nas žene k povratku v izhodišče, brionski Odisej ne želi dati. Je pa ponudil prostor za razmislek o tem, ali je hišna številka res že tudi dom, ali je hujši notranji, geografski ali politični eksil … In ali ni anahrono v zatemnjenem času, ki nas bega, še kar prisegati na kri in zemljo?
V naboru milih domačijskih rekov kot “Ljubo doma, kdor ga ima”, “Home, sweet home”, “Povsod je lepo, najlepše pa doma” … se po vsem videnem ob vrnitvi z otočja pravšnji zdi tale: “Dom je tam, kjer boli”.
IRENA URBIČ