Dobro pivo se dolgo peni

Danes se v Ljubljani zaključuje mednarodni simpozij ob 200. obletnici rojstva danskega eksistencialističnega filozofa Sørena Kierkegaarda (1813-1855), ki je nekaj dni gostoval tudi na Krasu. Množica strokovnjakov si je bila enotna, da so njegova samoizpraševanja o bistvu, smislu in usodi človeškega obstoja zelo aktualna tudi za današnji čas.

ŠKOCJAN, LJUBLJANA > “Kierkegaarda imenujemo oče eksistencializma, saj je v svojih delih prvi radikalno poudaril pomen in odgovornost posameznika. Pustil ni le močne sledi v 20. stoletju, kjer je vplival na ume, kot so med drugimi Sartre, Camus, Ibsen, Strindberg in Kafka, temveč - ob tem, da ga še intenzivno prevajajo - postaja njegova globalna duhovna dediščina celo čedalje bolj aktualna,” je Primož Repar, ki je o njem tudi doktoriral, predstavil povod, da se je na njegovo pobudo največja prireditev na svetu, posvečena Kierkegaardu ob okrogli obletnici, zgodila ravno v Sloveniji.

Nuja samozavedanja

Na simpoziju, katerega glavni organizator v Ljubljani in na Krasu je KUD Apokalipsa, sodeluje približno 60 domačih in tujih filozofov, teologov, literatov in interdisciplinarnih raziskovalcev. Pri dogodku, katerega pokrovitelja sta Unesco in slovenski predsednik Borut Pahor, sodelujejo poleg Cankarjevega doma tudi ljubljanska in tri tuje univerze.

Med domače poznavalce Kierkegaarda sodi tudi dr. Janez Vodičar, profesor na teološki fakulteti in njen prodekan, ki je poudaril uporabnost jubilanta za današnji čas. “Sodobni človek se čuti izgubljenega v sodobnem svetu, saj je vedno bolj le davčna številka, le breme proračuna, zaradi, denimo, pokojnine ali šolanja. Kierkegaard ima odgovor: človek v vsem strahu, obupu in trepetu je vedno posameznik - tisti, ki se, če hoče, sebe lahko polno zaveda. Le v tem doživlja svoje dostojanstvo in svojo moč. Ko bo to tesnobo sprejel, se bo lahko sistemu zoperstavil in ga predrugačil ter ga tako naredil bolj človeškega.”

Država gori, mi pa …

Ob dejstvu, da je eksistencializem filozofija kriznih obdobij, iz katere so ali še črpajo navdihe tudi slovenski pisci, kot so Kocbek ter Primorci Košuta, Rebula, Pahor in Gruden, so razpravljalci pogostokrat izpostavljali eksistenčno misel, da je bistvo človeka tisto, kar lahko postane, in ne tisto, kar je že postal. Posebej so poudarili tudi vzporednice z današnjimi časi, ki jih je Kierkegaard pred več kot 150 leti plastično predstavil s priliko o proslavi v gledališču.

V gledališču je bilo zbrano vse mesto in bučno slavilo svojo moč in ugled; gledališče pa je gorelo, ne da bi kdo vedel, in sleherni trenutek je bilo manj možnosti, da se vesela množica reši. V slogu gledališča absurda, ki je tudi izšlo iz eksistencializma, je bilo še huje: dlje ko so ploskali in ugajali sami sebi, več je bilo verjetnosti, da bodo pokončani. V priliki ne gre zgolj za oznanjanje minljivosti, temveč za svarilo pred nadutostjo, ki ni drugega kot pijano nezavedanje neizbežnosti konca - smrti.

Ob iskanju eksistencialističnih poti za preseganje miselnih in osebnostnih mediokritet, ki nas utesnjujejo, je ob že poletnih temperaturah udeležencem simpozija v Škocjanu ugajala tudi Kierkegaardova humorno-ironična prispodoba s pivom: “Razredčeno pivo se lahko speni prav tako močno kot najmočnejše, toda razlika je ta, da redko pivo ohrani peno eno minuto, močno pivo pa v razmerju s svojo močjo. Tako je tudi z povprečneži, razlika ni ta, da se nekateri lahko penijo, drugi pa ne, čeprav imajo za to razlog, temveč je vprašanje, kako dolgo”.

BOGDAN MACAROL

---