Do konca v znamenju upora

9. mednarodni filmski festival Kino Otok se je z včerajšnjo projekcijo filma Vas iz kartona Ermanna Olmija za eno leto poslovil od Izole in ljubiteljev filmske umetnosti. Festival, ki je minil v znamenju uporniških filmskih poetik, je v soboto v Art kinu Odeon postregel z enim od vrhuncev dogajanja, pogovorom med nerazdružljivima “bratoma v filmu” Želimirjem Žilnikom in Karpom Godino.

IZOLA > Filmarja sta se spoznala v 60. letih, ko sta se udeleževala številnih jugoslovanskih filmskih festivalov, med katerimi je bila obvezna postojanka puljski filmski festival oziroma njegov zametek (prva lokacija je bila v tamkajšnji trdnjavi). Tam sta se mlada navdušenca nad zelo priročnimi kamerami ”superosmičkami” predvsem učila in seznanjala z najnovejšimi deli Dušana Makavejeva. Ko pa je Želimir Žilnik popolnoma nepričakovano dobil denar za snemanje svojega celovečernega prvenca, so se njune poti nerazdružljivo povezale.

V tistem času, ko je bil Žilnik zaradi svojih kratkih del bolj deležen graje kot pohvale, je novica o odobritvi prvenca mladega režiserja popolnoma šokirala. “To je bilo tako, kot če bi me danes poklical Barack Obama in me vprašal, če bi bil poročna priča na poroki njegove hčerke,” je v Izoli hudomušno dejal Žilnik.

“Jaz ne znam režirati, ti ne znaš snemati”

Telefonski pogovor, ko Žilnik pokliče Karpa Godino in ga povabi k sodelovanju, je že legendaren: “Karpo, jaz ne znam režirati, ti ne znaš snemati, mislim, da bi se iz tega lahko izcimilo nekaj sila zanimivega.”

Tako je nastal film Zgodnja dela, ki sta ga posnela v pičlih 18 dneh in odnesla zlatega medveda na Berlinalu leta 1969. Njuna največja zmaga pa ni bila imenitna nagrada temveč zavist, ki sta jo sprožila pri že afirmiranih jugoslovanskih režiserjih. Ti niso bili preveč navdušeni nad njunimi dotedanjimi deli, sta dejala. “Naš prvotni namen je bil, da nas Živojin Pavlović, Aleksander Petrović in Dušan Makavejev zasovražijo. In to nam je tudi uspelo,” se je pošalil Žilnik.

Usodni Žilnik

“Če me Željko ne bi povabil k sodelovanju, bi se moje življenje obrnilo popolnoma drugače; on mi je namreč odprl pot na Balkan,” je povedal Godina in dodal, da so v 60. letih v Sloveniji določeni režiserji imeli monopol. Na javne razpise je prijavil šest scenarijev za celovečerce in 20 za kratkometražce, a ni dobil nobenega pozitivnega odgovora, na anonimnem razpisu pa je bil takoj sprejet. V Novem sadu je delovala zelo produktivna produkcijska hiša Neoplanta, kjer je Godina dobil podporo za svoja dela, tako je nastala vojvodinska serija statičnih filmov, kot jih je poimenoval Godina. Od leta 1972 pa se začne pisati drugačna zgodba. “Če smo v 60. letih uživali v svobodi - v Novem Sadu sem si lahko na primer ogledal najnovejšo filmsko produkcijo od italijanskega neorealizma do francoskega novega vala, posnel svoj celovečerec - , so se razmere v 70. letih radikalno spremenile,” se je spominjal Žilnik.

Črna 70. leta

Leta 1972 se je pojavila “slabšalna” oznaka črni film; črni val je namreč opozarjal na boleče točke tedanjega režima, črnovalovci pa so postali persone non grate. Leta 1973 se je Žilnik preselil v Nemčijo, kjer je nadaljeval s filmskim ustvarjanjem, Godina je dobil desetletno prepoved režiranja, ni pa dobil prepovedi snemanja, tako da je v naslednjih letih zelo intenzivno snemal za druge režiserje.

Ali se bosta njuni filmski poti ponovno povezali? Po Zgodnjih delih sta skupaj posnela še film Kapital, svoboda ali strip, ki žal ni ugledal luč sveta. “S kamionom, v katerem sva bila midva, dve sijajni dekleti in predstavnik delavskega razreda iz Bosne, smo se odpravili po Jugoslaviji in zabeležili nemire v Beogradu, tako imenovano zagrebško pomlad in študentsko vrenje v Ljubljani … Zdaj je tu zamisel, da bi v to strukturo vnesli elemente nove protestniške scene,” je povedal Godina.

Vse arhivske posnetke, povezane z zgoraj omenjenimi vrenji v 70. letih, ki jih je danes moč videti na televiziji, so plod dela Želimirja Žilnika in Karpa Godine ter njune ”epopeje” po Jugoslaviji.

BILJANA PAVLOVIĆ

---