Do Zadnjega monologa

Na novogoriškem malem odru bodo jutri zvečer uprizorili Ionescovega Morilca, ki ga je potrebno gledati, kot da bi poslušali glasbo. Bolj kot bi iskali dramsko zgodbo, hitreje bi se sesula v prah. V gledališče pride človek po katarzo. To pomeni, odpreti se.

Glavno vlogo v Morilcu bo oblikoval Kristijan Guček  Foto: Klavdija Figelj
Glavno vlogo v Morilcu bo oblikoval Kristijan Guček  Foto: Klavdija Figelj

NOVA GORICA > “V Arhitektovem Sijočem mestu prebivalce pobija Morilec in Bérenger je odločen, da bo s pomočjo Édouarda našel Morilca, dokler ne pride do Zadnjega monologa,” je zgodbo v enem stavku opisala dramaturginja Nuša Komplet. Pravi, da Morilec (1959) ni klasična Ionescova drama absurda, zaprta v prostor, pač pa igra na odprtem prostoru, pri čemer je pomembna pot Bérengerja skozi mesto. Glede absurda samega Kompletova podpira definicijo Ionesca, ki pravi, da je absurd nekaj nenavadnega:“Vsak dan opravljamo ene in iste stvari, a nekega dne se prebudimo in se vprašamo: zakaj?”

“A zares absurdno (ali nenavadno) je pravzaprav dejstvo, zares absurdna je resničnost.” (Eugène Ionesco)

Režiser Marko Čeh meni, da je absurd realen. Nenavadna je situacija, v kateri se absurd znajde. “In to so naredili igralci. Sam sem jih zgolj postavil v situacijo.” Na vprašanje, kako se žanri spreminjajo, prelivajo iz dejanja v dejanje, pa je odgovoril: ”Ne bi rekel, da se prelivajo žanri, ampak se preliva življenje.”

Sicer pa se je novogoriško občinstvo že dobro spoznalo z Ionescom, zlasti po zaslugi Tauferjeve Plešaste pevke, ki se je vpisala med najuspešnejše predstave dotičnega gledališča, ter predstave Kralj umira v režiji Diega de Bree. Vez med vsemi tremi je igralec Ivo Barišič, ki je v Plešasti pevki upodobil gospo Smith, v predstavi Kralj umira Bérengerja, v Morilcu, dvanajst let kasneje, pa bo odigral starega gospoda. Bérenger bo tokrat Kristijan Guček, ki o predstavi pravi: “To je drama o ljubezni.” Bérengerja opiše kot človeka, ki pade v interferenco med ljubeznijo in strahom. Iz ljubezni pade v stran. Strah pa mu da največjo ključavnico na vrata.

Sicer pa, še pove Guček, predstava najbrž ne bo všeč množicam, temveč bolj izbrancem. “V gledališče pride človek po katarzo. Katarza je čiščenje duha. Za to pa se je potrebno odpreti.”

Avtor glasbe je Laren Polič Zdravič, ki je svoje avtorsko delo opravljal v precej absurdni komunikaciji z režiserjem. “Marko reče sipa, jaz pa ... se moram znajti.” Glasba funkcionira na tem principu.

Lektor predstave je Srečko Fišer, scenografijo je prispeval Marko Turkuš, kostumografijo Branka Pavlič, za gib sta svetovala Nastja Bremec in Michal Rynia, oblikovalec svetlobe je Samo Oblokar. V predstavi igrajo še: Vesna Vončina, Maja Nemec, Miha Nemec, Milan Vodopivec, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini in Laren Polič Zdravič.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano