Dirkalniki, ki so zveneli kot ose

Prireditve, ki v ospredje postavljajo zgodbe Kopra in zlasti njegovih prebivalcev ter tako vzpostavljajo odnos do mesta in dediščine, se v zadnjem letu kar vrstijo. Zato ne preseneča, da je bilo na torkovi premierni projekciji dokumentarnega filma Tomos, gledalcev vsaj dvakrat več, kot jih lahko sprejme dvorana Pokrajinskega muzeja.

KOPER> Dokumentarni film TomosMarjana Frankoviča je marsikoga precej presenetil. Gledalcu namreč odkriva manj znano poglavje v zgodovini tovarne - razvoj in izdelavo tekmovalnih dirkalnih motorjev.

Tomos je namreč domala že od svojih začetkov izjemno veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča. In eden najvidnejših rezultatov oddelka, ki ga je vodil inovator Janez Imperl, so bili prav dirkalniki. Zanesenjaki sicer te podatke lahko stresejo iz rokava, a gledalec, ki mu je tovrstno poglavje tehnične kulture in športne zgodovine doslej ostalo skrito, ostane odprtih ust že ob podatku, da so bili Tomosovi dirkalni motorji dobri dve desetletji v samem vrhu motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Lahko bi rekli, da se je začelo leta 1956, ko je na dirko v Leningrad odpotovala prva ekipa Tomosovih dirkačev in tam tudi slavila, in trajalo do leta 1982, ko je Zdravko Matulja s Tomosovim dirkalnikom DM GP postal evropski prvak v razredu v razredu do 50 cm3.

“Vem, večina gledalcev je pričakovala film, ki bo govoril bodisi o tovarni bodisi o usodi njenih delavcev. A ta tema se mi zdi bolj novinarsko-raziskovalna. Sam pa sem želel v filmu predstaviti izjemno poglavje slovenske tehnične kulture,” pravi režiser in scenarist Frankovič, ki se mu je ideja za dokumentarec o Tomosovih dirkalnikih porodila, ko je pred časom med snemanjem sekvenc za nek drugi dokumentarec v Pregari slučajno naletel na nekdanjega modelarja v Tomosovem razvojnem oddelku.

Frankovič, ki se doslej z dirkalniki ni družil, na Tomosovem mopedu pa se je peljal le enkrat, kot je med smehom povedal, je tako dokumentarec zgradil na pričevanjih konstruktorjev in poznavalcev Tomosovih dirkalnikov, predvsem pa na doživetjih in izpovedih nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških pilotov, kakor so jih imenovali. Ta dokumentarec tako odstira pogled v čas, ko so bile na slovenskih cestah motociklistične dirke stalnica, ko so se ljudje gnetli ob hišah, plezali na zidove in na drevesa, le da bi videli, kako se bo razpletla cestna tekma, v čas, ko je bila dirka v Opatiji ena najnevarnejših, a tudi najslavnejših na svetu in ko so na teh tekmovanjih zmagovali dirkači na motorjih, ki so zveneli kot ose.

Dokumentarni film je nastal dokaj hitro, v letu dni, protagonisti pa so poleg nekdanjih “tovarniških” dirkačev Janka Šteféta, Luigija Rinauda, Petra Verbiča in Rajka Picige še evropski prvak iz leta 1982 Zdravko Matulja, konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in Vinko Forca. V filmu pa nastopi tudi Vojko Lušin, eden najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu. Izjemno velik prispevek k filmu so dodali v Muzeju motociklov Vransko, prvem in največjem tovrstnem muzeju pri nas, kjer sta Frankoviču tako z dokumentacijo kot tudi pri strokovni predstavitvi izdatno pomagala Janez in Peter Grom. Dragocen je tudi prispevek Novogoričana Egona Fornazariča, ki v svoji zbirki hrani precej restavriranih dirkalnikov, ter Koprčana Steva Vujića, ki je lani v Pokrajinskem muzeju postavil razstavo o Tomosovih motorjih.

Ustvarjali filma pa opozarjajo tudi na konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov: ne samo, da so po tehnični plati sledili ali celo prednjačili v svetovni konkurenci, bili so tudi prislovično lepi, “fotogenični”, in po tej plati sodijo med pomembne dosežke slovenskega industrijskega oblikovanja.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---