Debussy - pesnik avantgarde

Tartini festival je minulo soboto v Križnem hodniku Minoritskega samostana ponudil klavirski recital, posvečen 150-letnici rojstva skladatelja Claudea Debussyja. Zelo poseben poklon je utemeljitelju impresionizma v glasbi oblikoval francoski pianist Hugues Leclère.

PIRAN> Potem ko je v tednu dni po odprtju Tartini festival prispeval mestu že tri zelo dobro obiskane koncerte, (v torek je s prefinjenim izborom baročne glasbe postregel festivalski ansambel Il terzo suono, v petek pa z mojstri klasicizma in romantike senzacionalni kvartet mladih godalcev, dunajski Minetti Quartet), je zaradi skrbno izbranega sporeda posebno pozornost vzbudil izjemno cenjeni francoski pianist Hugues Leclère. Oblikoval ga je iz niza dvanajstih preludijev Debussyjevega drugega zvezka, ki ga je oplemenitil s štirimi partiturami sodobnih francoskih skladateljev: začetnika spektralne glasbe, Huguesa Dufourta, slavnega organista in skladatelja Thierryja Escaica, minimalista Gérarda Pessona in Frédérica Durieuxa, ki se je s svojim delom še najbolj naslonil na Debussyjev vzor.

V resnici je bila to le krajša in nekoliko lažja, recimo ji “poletna” inačica izjemno domišljenega in obširnega projekta z naslovom Debussy, poète de la modernité. Z njim je Leclère v pripravah na jubilejno leto že poltretje leto poprej spodbudil dvajset francoskih skladateljev, pa še po enega angleškega in enega ameriškega, da so napisali skladbe, ki bi jih lahko umestil med štiriindvajset Debussyjevih preludijev. Odziv je bil izjemen, celo med najbolj prestižnimi in iskanimi ter zato tudi zelo zasedenimi skladatelji. Nič čudnega, saj po Debussyju v Franciji, pa tudi drugod po svetu, ni bilo več skladatelja, na katerega ta mojster impresionizma ne bi vplival. In še danes - vsaj v Franciji - sodobni, tudi mlajši skladatelji cenijo Debussyja kot vzornika ter čutijo tesno vez med tem, kar je on začel, in tem, kar sami počnejo danes. Nastalo je resnično veliko delo, pravi in morda tudi najbolj smiselni poklon glasbenemu poetu in začetniku modernega v glasbi.

Hugues Leclère je s tem projektom na subtilen način prikazal naprednost Debussyjeve glasbe, ki ni bila “moderna” le v času nastanka, temveč zazveni povsem sodobno tudi danes, ko jo lahko neopazno umestimo med dela še živečih skladateljev. Tako, delavno (na novo je moral naštudirati dvaindvajset sodobnih partitur!), ustvarjalno in brez odvečne nostalgije, se je letos ob jubileju že štirikrat, s koncerti v Franciji, ZDA, Braziliji in Kolumbiji, poklonil Debussyju z izvedbo celotnega velikega projekta: štiriurnega koncerta.

In le najbolj izbrušena ušesa so (tudi na piranskem koncertu) lahko zaznala, kdaj ta resnično velik in zaslužen pianist igra sodobne avtorje, kdaj pa Debussyja. Tako je bilo vse briljantno povezano, tekoče, perfektno in samo po sebi umevno. Tudi zato, ker je Debussy s svojo ustvarjalnostjo odprl nešteto novih poti svojim sodobnikom in kasnejšim skladateljskim rodovom. Njegova glasba prinaša veliko univerzalnega, hkrati pa je zelo “socialna”, saj govori tudi o malem človeku in njegovih drobnih pripetljajih.

Z nekaterimi svojimi deli pa se je Debussy približal celo baroku, italijanski in - zakaj ne - tudi Tartinijevi glasbi. Razlog več, da - kot svetla izjema za sladokusce - sodi tudi v spored Tartini festivala.

LEA HEDŽET, Radio Koper

---