Davida Byrna dež ni pregnal iz Trsta

Prijazen je do narave in narava mu to vrača: škotsko-ameriški umetnik David Byrne, nekdaj najbolj znan kot pevec in kitarist benda Talking Heads, je sinoči vendarle lahko nastopil na osrednjem tržaškem trgu, saj je dež ob 21. uri ponehal in strele so nebo pričele parati šele ob izteku predstave ter tako poskrbele za brezplačen scenski dodatek.

TRST > Pred 66 leti na Škotskem rojeni in v Ameriki odrasli David Byrne je pevec, glasbenik, pesnik, gledališki in filmski ustvarjalec, slikar, aktivist, ki spodbuja kolesarjenje ... In prav tako raznolik je tudi nastop, s kakršnim je med turnejo pripotoval na Veliki trg oziroma Trg zedinjenja Italije, lepo zapolnjen kljub dežju. Ko je nehalo curljati, so bili mokri stoli dober izgovor, da se je ljudstvo nagnetlo k odru in mojstra doživelo stoje, od blizu.

Byrne, v letih 1975-1992 pevec in kitarist slovitih Talking Heads, je segal tudi po starih pesmih, sicer pa je bil drznejši od Iron Maiden in Stevena Tylerja, gostov koncertnega trisa Live in Trieste 2018 nekaj dni prej.

V našo soseščino je ekscentrik pripotoval z albumom American Utopia, največjo prodajno uspešnico v karieri. Z zbirko, pri kateri je kot producent spet sodeloval stari tovariš Brian Eno, Byrne širi pozitiven pogled na življenje in svet, najsi v obeh naletimo na še toliko težav. Uglašena s ploščo je spletna stran Reasons to be Cheerful (Razlogi za veselje), na kateri beleži pozitivne dogodke, ki se vrstijo po svetu in nam vlivajo upanje.

Črno resničnost je s svetlo glasbo skušal preglasiti že z albumom Everything That Happens Will Happen Today, ki ga je pred devetimi leti predstavil na koncertu v ljubljanskih Križankah, še živahnejša pa je nova turneja. Prazen oder, ki ga na treh straneh zamejujejo le zavese iz srebrnih kroglic, zapolni ducat glasbenikov, ki uro in pol plešejo in prepevajo, vsi bosi in vsak z glasbilom, pripetim na pas, obešen okrog vratu.

Le pojdite na volitve

Prvi pred občinstvo pride Byrne in sede za mizo. Kakor Hamlet o minljivosti premišljuje z lobanjo v rokah, tako pevec med novo pesmijo Here s pomočjo umetnih možganov pojasnjuje plasti človekove zavesti. Naša družba je konstrukcija, ki živalim ne pomeni prav nič, utemeljuje v pesmih Dog's Mind in Every Day Is a Miracle. “Ščurek utegne požreti Mono Liso, papež en drek pomeni psu in sloni ne berejo časopisov,” prepeva, medtem ko pleše v družbi tolkalcev, pevcev, klaviaturista, kitaristov in drugih glasbenikov - njihove gibe je izpilila newyorška koreografinja Annie-B Parson. Na električno kitaro Byrne prvič zaigra med najstarejšo na koncertu, talkingheadovsko I Zimbra (1979), uglasbeno stoletje staro pesem dadaista Huga Balla. Tule prvič zabobnijo afriški ritmi, ki tudi sicer velikokrat narekujejo utrip živahne in humorne predstave.

Byrne, ki mu glas in telo dobro služita, v novih pesmih spodbuja solidarnost in preganja osamljenost (Everybody's Coming to My House), v mračnejši Bullet pa na temnem odru, osvetljen le z brlivko, srhljivo opisuje potovanje krogle, izstreljene v telo. Zazvenijo še Lazy, ki jo je leta 2002 posnel s house duom X-Press 2, Toe Jam in Dancing Together, pri katerih se mu je v studiu pridružil Fatboy Slim, pa I Should Watch TV, ki jo je posnel z mlado ameriško kantavtorico St. Vincent.

Iz opusa Talking Headsov se oglasijo še Slippery People, This Must Be the Place (Naive Melody), Once in the Lifetime, Born Under Punches (The Heat Goes On), Blind, Burning Down the House in The Great Curve. Ne pa tudi največji hit Road to Nowhere - ne potujemo več nikamor, ampak nekam, se priduša Byrne, ki je v Trstu zbrane pozval, naj hodijo na volitve, zlasti lokalne: “Včasih na manjših dosežeš večje spremembe kot na velikih. Če se nekaj premakne na nižji ravni, se bo primorano tudi na višji.”


Najbolj brano