David Brooks: Ljudi imam raje kot človeštvo
David Brooks, pesnik, pisatelj, urednik in predavatelj avstralske književnosti na Univerzi v Sydneyju, je prepričan, da je pisanje kronična bolezen in zdravilo obenem. Te dni o ustvarjanju literature precej pripoveduje: pri založbi Sanje je namreč izšel slovenski prevod njegovega romana Na drugi strani sveta.
David Brooks med podpisovanjem knjig na literarnem večeru v koprskem Domu knjige Foto: Maksimiljana Ipavec
KOPER> O tem, kaj vse bralcu prinaša, je predsinočnjim koprskemu občinstvu razkrival v družbi urednice knjige, Tjaše Koprivec.
Roman Davida Brooksa, ki ga v prevodu Barbare Skubic lahko beremo tudi v slovenščini, velja za večplastno in gosto pisanje. Prav takšne so tudi povezave med zgodbami in liki romana - prepletene so tako močno, da dajejo vtis tetovirane praproti, kakor se glasi slovenski prevod naslova The Ferm Tatoo, ki ga delo nosi v izvirniku.
“Kosovel je pesnik svetovnega formata, to je gotovo. To mi je postalo jasno, že ko mi je Bert pokazal nekaj še grobih prevodov njegove poezije v angleščino. Njegove pesmi o Krasu so izjemne, sam jih čutim in razumem kot pesmi slovesa.”
Roman Na drugi strani sveta, kakor so ga naslovili pri nas, je bil spočet bliskovito, v tridesetih sekundah, pisatelj pa je nato potreboval kar dve desetletji, da je svojo vizijo verno ubesedil. K avtorju je roman stopal počasi, preoblečen v kratke, med seboj sprva nepovezane zgodbe o družinskih skrivnostih in lažeh.
Knjižničarka, tetovirana od vratu do kolen, dekle, ki na lovu po nesreči ubije svojo prijateljico in še druge osebe, s katerimi se srečuje bralec, so potrebovale vezni člen. V skupno življenje jih je pravzaprav pognala luč - prišla pa je s svetilnika. “Gre za moj spomin iz otroštva, ki je kasneje prerasel v obsesijo. Nekaj časa sem namreč prav noro zavzeto zbiral vse, kar je bilo povezano s svetilniki. Tako sem se odpravil obiskat svetilnik na južni obali Novega južnega Walesa. Tja smo hodili, ko sem bil še otrok in takrat sem očarano strmel v svetilnik, do katerega pa nisem mogel, saj je stal na vojaškem ozemlju, kamor je bil vstop prepovedan. Ko sem se po več desetletjih povzpel tja, mi je podoba, ki sem jo uzrl, vzela sapo. Tako kot zgodba, ki mi jo je povedal svetilničar. To sta bila dva, na videz sicer nepomembna drobca, ki sta mi kot pisatelju iz kupa kratkih zgodb pomagala narediti roman,” je občinstvu zaupal pisatelj in dodal, da je svetilnik v tem primeru mogoče razumeti kot metaforo, kot simbol resnice.
Brooks pravi, da je pisanje zanj nekakšno dvobojevanje z minljivostjo. Kot pisatelj se želi v Dickensovi maniri približati temam, ki jih je obravnaval Dostojevski, raje kot človeštvo pa ima ljudi: “Zavedam se, da ne bi mogel biti pisatelj, če bi bil ravnodušen do človeštva. Prav tako pa ne bi mogel pisati, če ne bi imel rad posameznikov.” Izjemno blizu mu je Srečko Kosovel, čigar poezijo mu je približal slovensko-avstralski pesnik Bert Pribac. Skupaj sta v angleščino prevedla in uredila izbor Kosovelovih pesmi, ki so leta 2008 pod naslovom The Golden Boat izšle pri založbi Salt Publishing v Cambridgeu. “Kosovel je pesnik svetovnega formata, to je gotovo. To mi je postalo jasno že, ko mi je Bert pokazal nekaj še grobih prevodov njegove poezije v angleščino. Njegove pesmi o Krasu so izjemne, sam jih čutim in razumem kot pesmi slovesa,” pravi Brooks, ki se v zadnjem času intenzivno zbližuje s poezijo Mile Kačič, s sodobnimi slovenskimi pesniki pa sodeluje na prevajalskih delavnicah. “Z Iztokom Osojnikom in drugimi se udeležujem prevajalskih delavnic. Drug drugemu prevajamo pesmi ... Moja slovenščina je še vedno grozna. In, veste, to je neznosen občutek, če tako občuduješ nek jezik, ga imaš rad, obenem pa se zavedaš, da si v njem tako zelo neartikuliran. Počasi, prepočasi se učim, in to me spravlja ob pamet,” je kritičen do sebe Avstralec, ki ima že nekaj let “posvojeno” družino v istrski Padni, od koder prihaja njegova soproga. Da so ga vzeli za svojega tudi drugi sovaščani, pa je pričal obisk predsinočnjega literarnega večera.
MAKSIMILJANA IPAVEC