Danski provokator se je izpel

Lars von Trier se je z Nimfomanko ujel v past gole provokacije. Poskus brezkompromisnega razgaljenja seksualnih tabujev se mu je izjalovil, saj nalaga provokacijo na provokacijo, to pa polagoma, po štirih urah, preide v čisti dolgčas.

Osamljeni ljubitelj književnosti Seligman (Stellan Skarsgård), ki je vse, kar ve o življenju, izvedel iz knjig, na ulici pred domačim stanovanjem sreča pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg). Povabi jo k sebi na čaj, kjer mu ta začne pripovedovati zgodbo svojega življenja - skesane nimfomanke, ki je med svoje bližnje vnesla samo gorje in razdor.

Joe v vsako zgodbo zapelje določen predmet v precej oguljenem Seligmanovemu stanovanju, k vsaki nimfomankini zgodbi pa Seligman pristavi svoj piskerček intelektualnega teoretiziranja. V prvem delu Nimfomanke, kjer se izmenjujejo zgodbe o ”formaciji” spolne nenasitnice ter Seligmanove intelektualne zastranitve, ima film neko simpatično dinamiko. Še posebej, če Seligmanove izlete v svet ribolova, matematike in Bachovih fug beremo kot zelo mrakobni humor.

V drugem delu pa von Trier izgubi kompas in ves teoretski balast, ki ga Seligman še naprej nalaga, prav nič ne pripomore k osmišljenju nimfomankinega stanja. Še več, zdi se, da je edini von Trierjev smoter nimfomanko postaviti v vse najbolj (ne)mogoče položaje spolnih perverzij. Pri Larsu von Trierju v spolnosti ni nič svetega in nedotakljivega, zato s svojimi provokacijami dreza še globlje - Joe na primer iz usmiljenja oralno obdela pedofila. Zakaj? Ker je ta svojo slo po otrocih uspel potlačiti.

Von Trier je pri Nimfomanki očitno trpel za akutnim pomanjkanjem idej, saj pri vsem tem sprevračanju seksualnih tabujev ostane zgolj pri preigravanju le-teh. Tu ni nobenih fines, nobenih sivih lis, branj med vrsticami. Edini zelo posrečeni pasus v drugem delu Nimfomanke, ki sledi humorju prvega, je, ko si Joe zaželi seksa s temnopoltim moškim, ki pa ne govori angleško: Joe je namreč vzburilo prav to, da verbalno z njim ne more komunicirati, kar von Trier izpelje v vrhunsko bizarno situacijsko komedijo. Charlotte Gainsbourg,vajena ”vsega hudega” pri Von Trierju, ne razočara, presenetljivo dobro pa se je v vlogi edine nimfomankine ljubezni odrezal Shia LaBeouf, ki je sicer bolj domač v ameriških superherojskih franšizah.

Ljubitelji kinematografije Larsa von Trierja so se že pri Antikristu strinjali, da je s tem filmom dosegel vrhunec (egotripaško se mu pokloni tudi v Nimfomanki), ki ga bo težko presegel. Melanholija je bila s svojo atipično, kontemplativno obdelavo apokalipse prepričljiva, z Nimfomanko pa se je danski provokator izpel. Edino, kar ga rešuje, je dobro naoljeni propagandni stroj.

BILJANA PAVLOVIĆ

---