Dalla: Raje kot Celentana bi poslušal dobro glasbo

V dneh, ko se puritanski del Italije razburja zaradi javnega razkritja homoseksualnosti Lucia Dalle, je primorski Radio Capris objavil enega njegovih zadnjih intervjujev. S priljubljenim bolonjskim kantavtorjem se je na letošnjem Sanremu pogovarjal Jaka Ivančič.

“Bil je umirjen in prijeten, z veseljem je pokramljal z nami. Nikamor se mu ni mudilo, čeprav ga je njegov zastopnik ves čas preganjal,” se kratkega intervjuja v baru spominja Ivančič, ki na radiu Capris od leta 2004 vodi oddajo Capitol, posvečeno italijanski glasbi.

>Kako sta se spoznala z Pierpaolom Caronejejem, s katerim sta predstavila skladbo Nanni?

“Če sem iskren, Caroneja nisem poznal, šlo je za prošnjo založbe Sony Music. Želeli so da bi produciral njegovo ploščo in zanjo pripravil aranžmaje. Tako sem začel spoznavati njegov glasbeni svet, ki je presenetljiv. Všeč so mi pesmi, ki jih piše. Je eden redkih, ki piše tako glasbo kot besedila, na katerih je potem seveda treba delati. Začela sva delati v studiu, kamor je prišel z željo, da bi naredil resnično dobro ploščo. Tako sem ga predlagal Sanremu in sva skupaj začela to pustolovščino.

>Torej so med mladimi, ki nastopajo v šovih talentov, tudi dobri glasbeniki?

“Povsod lahko najdemo kaj dobrega. Se pa velikokrat dogaja, da dobrega pravzaprav ne želimo najti. Šovi talentov imajo to zaslugo, da dajejo prostor mladim, kar počno, kot je bilo v primeru Caroneja in oddaje Amici, tudi z resnostjo. In res se zgodi, da najdeš nadarjene. Sanremo je letos poln glasbenikov, ki so izšli iz tovrstnih šovov, poleg Caroneja so tu še Emma pa tudi drugi, ki jih niti ne poznam, ker televizije ne gledam pogosto. Po drugi strani so ti šovi eden redkih televizijskih prostorov, namenjenih glasbi. Tu glasba, ki je sicer s televizijskih programov 'prepovedana', nastaja, o njej se govori. Sanremo je vse bolj televizijski in vse manj glasbeni spektakel. Šovi talentov pa imajo dobro in slabo plat, tako kot vsaka druga stvar.”

>Eden manj prijetnih vidikov je glasovanje žirije.

“Na glasovanje ne smemo gledati kot na pomemben dejavnik. Če ima posameznik talent, uspe tudi brez tekmovanj. V življenju nisem nikoli ničesar osvojil. Vsekakor obstaja generacija, ki spremlja šove talentov tako kot je neka druga spremljala besedila Boba Dylana, kar ni absolutno pozitivno, ampak vsaj nečemu sledijo. Med njimi se bodo našli tudi taki, ki bodo sledili tudi resnejšim platem glasbe ali pa bodo povsem zamenjali glasbeni slog. Sam sem v mladosti začel z jazzom. Potem sem bil operni režiser, zatem pop pevec in še marsikaj. Obstaja stopnišče, ki ga je treba prehoditi, da bi dosegli dobro raven.”

>Vaš prvi nastop na festivalu Sanremo je bil leta 1966. Kako se je v teh letih glasba na festivalu spreminjala?

“Takratna glasba je bila v kontekstu popa in lahkotne glasbe veličastna. Danes se je produkcija na splošno znižala. Težko je najti tako dobre pesmi, kot so bile leta, ko sem pel 4. marzo. Takrat smo na festivalu slišali izjemne pesmi, kot sta Ul cuore e' uno zingaro ali Che sarà. Kasneje je bil tu Vasco Rossi z Vita spericolata, Zucchero z Donne ... Menim, da so v primerjavi s preteklostjo današnje pesmi manj kakovostne.”

>Je bil boljši večer, ko je nastopil na festivalu Celentano in je bila glasba kot spremljava, ali večer duetov s tujimi glasbeniki, ko je bila glasba vodilo večera?

“O tem ni kaj razpravljati. Nič nimam proti Celentanu, a mislim, da je popolnoma zgrešeno prekiniti tako prireditev za 50 minut, da bi slišali Celentana povedati nekaj, o čemer vselej govori. Brez da bi rekel, ali je govoril ali ni govoril bedarije, nihče ni tega potreboval. Morda so ga uporabili, ker so potrebovali polemiko, o kateri bi pisali časopisi. Bolje je poslušati glasbo. Če je dobra.”

>Mnogi veliki glasbeniki, med ustvarjanjem albuma ponavadi naredijo od 20 do 30 pesmi ali celo več, med katerimi jih izberejo 10 pesmi, ki jih izdajo. Počnete tudi vi tako?

“Ne, ker jih nenazadnje tudi sam pišem. Album Com'e' profondo il mare je bil res nekoliko v naprej bolj definiran projekt, kot so bili ostali. V resnici bi se dolgočasil, če bi bilo vedno tako. Všeč mi je odkrivati glasbo, medtem ko jo ustvarjam. Slediti tudi naravnemu razvoju plošče. Verjamem, da je tako tudi s pisanjem scenarija za film ali knjige ... Gre za potovanje. Odpotuješ, veš da moraš iti, ampak vedno čakaš, da bi srečal nekaj, kar ti je všeč, kar te zadene.”

Lucio Dalla je ...

> Marko Vuksanović, glasbenik in radijski urednik: “Če živiš ob meji, ne moreš ne poznati njegovih pesmi. Čeprav je bil izjemen, pravzaprav eden največjih italijanskih interpretov, bi najbolj izpostavil njegovo avtorsko delo. Zlasti spoštujem in občudujem njegovo avtorsko univerzalnost, saj mu nobene teme niso bile tuje. Preigral je od intimne ljubezenske tematike do socialnih tem, in prav pri slednjih ga še posebej občudujem. L'anno che verra je denimo ena takih. Je šolski primer tega, kako socialne teme ubesediti in uglasbiti tako, da ostanejo za vse čase. Ravno socialna tematika, ki se vedno navezuje na določene dogodke in čas, v katerem glasba nastaja, je posebej občutljiva, zato se ponavadi zgodi, da čas povozi njeno moč. Pri Dalli pa je največja vrednota prav ta, da so skladbe brezčasne, socialni moment, ki ga opisuje, je večen.”

> Rudi Bučar, kantavtor: “Lucio Dalla mi je blizu tudi zato, ker je kot pisec poezije in glasbe uporabljal več slogov. Ni si postavljal omejitev, storil je tisto, kar je čutil. Rdeča nit njegove glasbe je bil pop, ki pa je zelo ohlapen pojem. Na začetku je igral jazz in marsikdo ne ve, da je bil izvrsten klarinetist samouk. Nazadnje sem ga gledal skupaj z De Gregorijem v Vidmu, na trgu 1. maja, kjer sta nastopila v okviru jubilejne turneje Banana Republic, a sta iz obdobja izpred 30 let zaigrala zgolj Dove vanno i marinai. Pri njem mi je bilo všeč tudi to, da je svoje fizične pomanjkljivosti z dobršno mero samoironije včasih poudaril: bil je zelo kosmat, a se je na koncertu pojavil v 'kanotjeri'. Skladba, ki ga posebej opredeljuje in skozi katero se zrcali tudi njegovo razmišljanje - nenazadnje je vsak božič častil topel obrok vsem bolonjskim beračem -, je Piazza grande.”

> Andrea F, glasbeni urednik in producent: “Nenavaden je prva beseda, ki se mi pojavi ob misli na tega res žal in res prezgodaj preminulega velikana glasbe. Bil je nenavaden, ker si je privoščil nenavadno - zvoke, besede, vplive, mimiko, aranžmaje, energijo, tematike. Zato je bil eden najsvobodnejših, najbolj širokih pop avtorjev našega časa. Ko pa je ubral enostavno melodično in naravnost lepo, je segel v srce množicam: njegova Caruso je presegla milijonsko naklado, a v izvedbi Josha Grobana je pošlo še 6, v Pavarottijevi 9 in v Bocellijevi čez 16 milijonov izvodov! Osebno se ga spominjam tudi po mnogih drugih, od L'anno che verra' do Tu non mi basti mai, ali pa po pesmi Ayrton, posvečeno tragično umrlemu prvaku F1 Ayrtonu Senni: 'Nekdo tam zgoraj mi je rekel, zapri oči in počivaj, in sedaj oči zapiram'. Kot je v tem grdem 1. marcu naredil tudi Lucio.”

MPG

---